Ne govorim zgolj o malo maskare in pudru, temveč o senčenju, umetnih trepalnicah, risanju obrvi ... V porodnišnico nosijo kovčke, polne ličil, ogledal in močnih luči. Med ličenjem predihavajo popadke vse lepe in popolne. Samo da ne bi bile naravne.

Priznam, pred odhodom v porodnišnico sem se vedno oprhala in preoblekla. Približno teden dni pred predvidenim rokom poroda sem skrbela za urejenost odvečnih dlačic.

A na kraj pameti mi ni padlo, da bi se naličila. Čeprav ne obsojam bodočih mamic, ki so se. V mojih očeh so pogumne optimistke. Jaz sem že pred porodom pravilno predvidevala, da bi premočno spominjala na pando, če bi si nanesla maskaro na trepalnice. Tudi, če bi bila vodoodporna. Puder bi tako ali tako izginil med številnimi potnimi kapljami, rdečilo bi se mi razmazalo po celem obrazu. Ne znam ga prav nositi niti, ko se ne potim.

Jaz sem dolgo rojevala ... trikrat. Med vsemi tremi porodi je bila moja edina misel, kako čim prej in s čim manj bolečinami spraviti otroka ven. Ko sem rodila, je bila skrb, če je vse v redu, nato sem že pomislila, kako sem lačna in kaj vse bi pojedla.  

Po porodih zagotovo nisem bila videti najlepše. Ah, kje pa, verjetno sem bila grozna. A vendarle sem nosila najlepše - širok nasmeh neznanske sreče in brezpogojno ljubezen v očeh.

Fotografije iz porodne sobe sem s ponosom pokazala najbližjim. Nihče se ni obregnil v moj videz; v bistvu so vsi po vrsti občudovali dojenčka.

Po mojem mnenju ni nič lepšega kot naravna mamica, katere videz priča o ujetih trenutkih prelepe porodne zgodbe. Hkrati razumem, da si vse želimo izgledati lepo na fotografijah.

Imejte se rade. Dovolite si biti utrujene, dopustite si biti nepopolne. Poskusite, osvobaja in paše. In ne pozabite: lepe ste. Najlepše.