"Izkušnja je bila najbolj neverjetna, kot sem si jo lahko kdaj koli predstavljal. Nepojmljivo je, kako ženske to zmorete. Oba sva presrečna ter hvaležna za vso ljubezen in podporo. Bilo je čudovito," je dejal vidno ganjen in srečen novopečeni očka princ Harry. "Prvič sem bil prisoten ob porodu. Bilo je čudovito, neverjetno. Tako zelo sem ponosen na svojo ženo," je dodal.

Njegove besede so me spomnile na prvi odziv mojega partnerja, ko je prvič postal očka. Doma mi je odtekla voda. Ko sem mu povedala, kaj se je zgodilo, je naslednjo sekundo stal pri vratih s torbo za v porodnišnico v roki in me neučakano preganjal, naj že končno greva. Jaz sem sicer hitela, ampak sem se prej seveda v miru preoblekla in ga prosila, naj me še zadnjič fotografira s trebuhom. Bila sem mirna, umirjen je deloval tudi on. Šele pozneje mi je povedal, da v resnici ni bil.

Ker ob prihodu še nisem imela popadkov niti nisem bila nič odprta, so me sprejeli na ginekološki oddelek, kjer sem preživela noč. Zjutraj pa se je vendarle začelo počasi dogajati ... z malce pomoči (dali so mi umetne popadke). V porodno sobo so me sprejeli okoli 10. ure, ko sem bila odprta štiri centimetre. Rodila sem naslednji dan ob 00.26.

Ni veliko govoril. Držal me je za roko, me božal, masiral. Brez besed me je bodril, me pomirjal, mi dajal občutek, da bo vse v redu. Potrebovala sem ga ob meni. Verjetno bi mi uspelo tudi brez njega, ampak njegova prisotnost mi je dajala novih moči. Ki sem jih - verjemite - vedno znova potrebovala. Porod je bil sicer brez problemov, le doooolgo je trajalo. Ure popadkov in na koncu potiskov izčrpajo.

Ko se je Matevž končno rodil, je bilo moje prvo vprašanje, ali je vse v redu. Njegove prve besede so bile: "Joj, kako je luškan! Popoln je!" Druge so bile namenjene meni: "Bravo, neverjetna si. Bravo!" Iz njegovih oči so veli ljubezen, spoštovanje, občudovanje. Srečna sem bila, da je bil ob meni, in srečna sem, da ga imam.

Danes je večina bodočih očkov prisotnih ob porodu. Prestiž, ki ga naše mame niso imele. Ne, one so rojevale drugače. Vsaka se je morala ob prihodu v porodnišnico oprhati in da so vsaki dali klistir. Stranišče je bilo samo eno v nadstropju in pred njim je čakalo več nosečnic. Po klistirju. Zaradi gneče so ženske popadke predihavale kar na hodniku porodnišnice. Ječale so. Same, mi je povedala mama. 

Po porodu so novorojenčke vzeli in jih odpeljali v posebno sobo, porodnice pa v sobo po pet ali več. Na vsake tri ure so dojenčke pripeljali za 15 minut, da so jih mamice lahko podojile. Nato so jih spet odpeljali in mamice so ostale same ... s še petimi porodnicami v sobi. Takrat je bilo to nekaj običajnega in normalnega.

Ne predstavljam si, da bi mi po porodu takoj vzeli Matevža. Ne vem, kako in če sploh bi se lahko ločila o njega. Prve tri urice, ki smo jih sami in skupaj preživeli v porodni sobi, so bile zame najlepše v življenju. Toliko ljubezni, ljubkovanja, veselja in sreče na kupu. Ne bi jih zamenjala za nič na svetu.

Lahko smo srečne in hvaležne. Za bodoče očke, ki nas ljubijo, za nego in standard, ki nam ga nudijo v porodnišnicah.

Zahvala je na mestu.