Prvega otroka sem rodila pri 32 letih, kar me po starosti uvršča nekaj let nad slovensko povprečje. V resnici sem bila ravno prav stara za prvega otroka. Prej sva s partnerjem veliko doživela. Potovala sva, med vikendi veliko kolesarila ali hodila v hribe. Ogledala sva si skoraj vse evropske prestolnice, tri tedne sva preživela v ZDA.

Okoli mojega 30. leta starosti sva začela prvič naglas govoriti in načrtovati otroke.  Kljub pričakovanjem nama ni takoj uspelo; preden sem zanosila, je preteklo malo več kot leto dni. Bil je doma, ko sem delala domači nosečniški test, in vedel je, da v kopalnici nestrpno pričakujem rezultat. Občutila sem neizmerno veselje, ko sta se pokazali dve dobro vidni črtici.

Kmalu zatem sem se zavedla, da zdaj moje telo ne pripada več samo meni in da pod srcem nosim dragocen zaklad, ki je odvisen od mene in mojih (tudi škodljivih) navad. Takoj sem prenehala kaditi. Da, bila sem kadilka, čisto prava, ki pokadi skoraj škatlico cigaret na dan. Nehala sem piti alkohol. Sicer nisem veliko pila, sem pa. Namreč bilo je ravno v času poletnih zabav, ko se ob dobrem žaru prileže dobro pivo. Odpovedala sem se mu in ugotovila, da k čevapčičem ravno tako dobro paše tudi pomarančni sok z vodo. Zaradi strahu pred padcem sem nehala kolesariti zunaj; vadbo sem skoraj vse do konca nosečnosti nadaljevala doma na sobnem kolesu.

Drugi sin se nama je posrečil. Sprva sem idilično načrtovala, da bo razlika med enim in drugim idealnih tri leta, ampak naju je Matic presenetil in na svet privekal samo 20 mesecev po Matevžu. Oh, priznam – na začetku je bilo zelo naporno. Matevž še ni bil v vrtcu, tudi on je bil v plenicah, veliko se je zbujal ponoči. Ni še znal ne dobro sam jesti, niti ne vsega povedati, pa tudi oblačiti se še ni znal brez pomoči. Prvih dve leti velikokrat nisem vedela, kje se me drži glava.

Šele nato sem malo zadihala ...

A kmalu sem znova zanosila. S partnerjem sva se vmes odločila, da bi lahko imela tri namesto sprva načrtovanih dveh otrok. In uspelo nama je – Mija je prišla tri leta in dva meseca po Maticu. Fanta sta bila že dovolj stara, da sta znala marsikaj sama in da sta že veliko razumela. Lepo nam je bilo.

Ko zdaj pomislim za nazaj, se verjetno ne bi prej odločila za otroke. Morda samo iz enega razloga, in sicer zdravstvenega. Namreč ženskam tiktaka biološka ura in po 30. ali vsaj po 35. letu je lahko vsaka nosečnost vsaj malo tvegana, večja je tudi nevarnost bolezni, obolenj in genetskih napak pri otročku. Zato je treba opraviti več preiskav v nosečnosti, da resnično vse poteka, kot mora.

Odkar imam otroke, sem se marsičesa naučila. Najbolj pomembna lekcija je, da ni nič več gotovo. Nikoli več recimo ne rečem, da se vidimo ob 15. uri, ampak da predvidoma pridemo okoli 15. ure, lahko pa tudi pozneje ... ali sploh ne. Nikoli namreč ne vem, kaj bo prišlo vmes.

Zase vem, da ne bi imela otroka s komer koli in za vsako ceno. Očeta svojih otrok sem skrbno izbrala in ni mi žal. Ni nam šlo vedno vse kot po maslu, tudi sprla sva se, bile so krize in padci. A padcem so vedno sledili vzponi, za kar se lahko zahvalim njemu, ljubezni in povezanosti. Hvaležna sem.