Že pred rojstvom prvorojenca Matevža se je marsikaj spremenilo v najinem razmerju. Moram priznati, da zadnje tri mesece nosečnosti nisem niti pomislila na seks, nepripravljenost na posteljne igrice pa se je zavlekla tudi v prva dva meseca po porodu.

Po porodu sem doživljala eno najlepših, najčudovitejših in najbolj ljubečih obdobij, hkrati pa je bilo tudi zelo naporno, izčrpavajoče, utrujajoče in polno skrbi. Matevž že od vsega začetka ni skoraj nič spal in na začetku sem se zelo trudila vzpostaviti dojenje. Črpala sem si mleko in dodajala, dokler nisem imela po dveh mesecih dovolj. Takrat sem si rekla, ali se bo polno dojil ali pa bo zrasel na prilagojenem mleku. Šele nato sem malo lažje zadihala in se sprostila.

Res, prva dva meseca po porodu je bilo vsega preveč. Skrbelo me je, ali Matevž dobiva dovolj mleka, zdelo se mi je, da sem v začaranem krogu dojenja, črpanja, dodajanja, menjavanja plenic, uspavanja, pestovanja, vozičkanja ... Velikokrat sem komaj čakala, da je prišel domov. Neurejena, nepočesana, s podočnjaki do tal in največkrat v pižami sem ga pričakala že na vhodnih vratih in mu ob vstopu takoj "porinila" Matevža v naročje, rekoč, da potrebujem nekaj časa zase ...

Neprespane noči, skrbi, stres ... Vse lahko negativno vpliva na partnersko razmerje, ki že samo po sebi poleg truda in sporazumov zahteva tudi veliko časa in energije ... In prav tega je tudi nama primanjkovalo po prihodu novega družinskega člana. Spremenile so se mi na primer prioritete – Matevž je bil na prvem mestu in vsi preostali so bili za njim.

Nikoli, ampak res nikoli ne bi skušala okrepiti ali celo rešiti razmerja še z enim otrokom. Po mojih izkušnjah se namreč šele po porodu zares pokaže, ali sta za skupaj ali ne, ali bosta zdržala tudi, ko ne bo šlo vse gladko, ko bo najbolj težko, naporno in hudo.

Da, prihod dojenčka vpliva na razmerje. Mamica in očka sta praviloma sicer vesela in srečna, a vendar sta hkrati utrujena, izčrpana in na trenutke naveličana. Mamica lahko doživlja resno krizo, lahko je otožna, tudi v depresiji. Življenje se postavi na glavo in nikoli ni več tako, kot je bilo pred prihodom novega družinskega člana.

Vem, da je vsaj sprva težko (še posebej, če dojite), ampak skušajte najti čas drug za drugega. Če ne gre drugače, prosite za kratko varstvo mamo, očeta, taščo, tasta, sestro, brata, svakinjo, prijateljico, soseda ... Pojdita na polurni sprehod, kosilo, masažo. Pogovarjajta se, držita se za roke.

Skrbno sem izbrala očeta svojih otrok

Imam srečo, ker me je partner razumel. Nikoli, ampak res nikoli mi ni očital, češ "ja, kaj si pa delala cel dan". Nikoli mi ni rekel, da je tudi on utrujen po prihodu iz službe domov. Nikoli se ni pritoževal, če je bilo vse razmetano in ker skoraj nikoli nisem kuhala kosila. Spodbujal me je, naj si vzamem čas zase, in vedno je bil pripravljen na pogovor, ko sem ga potrebovala. Nikdar tudi ni izrazil prizadetosti, ker ni več na prvem mestu. To omenjam, ker so menda nekateri celo ljubosumni na svoje otroke.

20 mesecev po Matevžu je prišel Matic, tri leta in dva meseca pozneje je sledila še Mija. Za nami je pestro, zanimivo, zabavno obdobje. In sedem let in pol po rojstvu prvega otroka se zdaj končno pripravljava na prvi vikend pobeg brez otrok.

Komaj čakam in zagotovo poročam, kako je bilo!