Zadnjič me je znanka, ki je pred tremi tedni rodila drugega fanta, starejši pa je star dve leti in pol, vidno utrujena vprašala, ali je bilo na začetku naporno. Opazovala je imela moja dva sinova, med katerima je 20 mesecev razlike. Nisem ji lagala; iskreno sem ji povedala, da je bilo zelo naporno. 

A hkrati sem dodala, da je zdaj super, da se lepo zaigrata, da se razumeta, da ni več tooliiiko dela ... Zdaj, ko sta stara sedem let in pol in skoraj šest let ... Zdaj, ko sta že zelo samostojna. Zdaj, ko si vse manj pogosto skočita v lase zaradi edine zanimive igrače od 500.000, ki jih imata na voljo. Zdaj, ko je starejši že tako odrasel, da se včasih raje umakne, kot da bi se znova stepel z mlajšim. Čeprav se še vedno.

Matevž je bil star 20 mesecev, ko je na svet privekal Matic. Z očkom sva mu pred rojstvom malega bratca pojasnjevala, da je v mojem trebuščku dojenček. Razložila sva mu, da se bo z njim lahko igral, ko bo starejši, in da bo nekoč verjetno njegov najboljši prijatelj. Brali smo mu knjigico "Matevž dobi sestrico" (sestrico smo spremenili v bratca) in veliko smo se pogovarjali o prihodu novega družinskega člana. Ne vem pa, koliko je bil takrat še ne dveletni Matevž sposoben razumeti.

Nisva načrtovala tako hitrega povečanja družine ... Matic se nama je posrečil. Zanosila sem, preden je Matevž dopolnil eno leto. V bistvu sem bila noseča, ko je praznoval prvi rojstni dan, a sploh nisem vedela. Namreč, še vedno sem dojila in nisem imela menstruacije, hkrati pa mi je vse bolj rasel trebuh. Za mnenje sem poklicala v ginekološko ambulanto, kjer mi je prijazna medicinska sestra svetovala, naj opravim nosečniški test. "Ne, ne, zagotovo nisem noseča. Nemogoče," sem ji odgovorila in se dogovorila za termin.

Ne bom skrivala – da, bila sem ena tistih, ki razmeroma dolgo niso vedele, da so noseče. Ob obisku sem ginekologinji povedala za dva pozitivna testa in ji priznala, da nimam pojma, koliko časa sem noseča. Med ultrazvokom so izračuni glede na velikost ploda pokazali, da sem noseča že skoraj tri mesece in da moram po hitrem postopku opraviti pregled nuhalne svetline, sicer bo prepozno. Seveda sem ga želela pri 33 letih in ginekologinja mi je šla na roko – v četrtek sem prišla na vnovični pregled. Vse je bilo v redu in v petek zjutraj smo bili že na poti na morje. Daleč, na Brač. V trebuščku je medtem pridno rasel Matic.

Nesrečni Matevž sploh ni hotel pogledati Matica, rekel je, da naju nima rad, če je šel mimo njega, ga je "ponesreči" malce oplazil z nogo ali celo brcnil. Matic je bil takrat še majhen, star morda mesec in pol, tako da je resnično potreboval mojo popolno pozornost. Ampak Matevževo obnašanje je kazalo, da me potrebuje. Takrat smo spremenili rutino – očka je po prihodu domov iz službe za pol urice najprej prevzel Matica, da sva lahko z Matevžem nekaj počela čisto sama. Ali sva šla na sprehod ali sva se zaprla v sobico in brala knjige, risala, se pogovarjala.

No, kolikor toliko smo vsaj za silo rešili ljubosumje, ostale pa so še druge stvari – bolj fizične narave. Oba fanta sta bila še v plenicah, tako da sem jih dnevno zamenjala še sama več ne vem, koliko. Noben od njiju se seveda še ni znal samostojno obleči niti umiti (ne zob ne sebe). Potovalna previjalna torba je bila nabito polna, saj smo morali ob odhodu ven s seboj jemati plenice (dve velikosti!), vlažne robčke, podlogo za previjanje, oblačila za preobleči, slinčke, celo jedilni pribor in hrano, ko je Matic začel jesti gosto hrano. In seveda smo kdaj pozabili kakšno plenico, tako da je imel ali Matevž malo premajhno ali Matic malo preveliko in včasih je kakec pogledal skoznjo. Ampak vse smo rešili.

Poleg ljubosumja, nenehnega menjavanja plenic, oblačenja in slačenja, umivanja zob, kopanja in prepolne previjalne torbe je bil poseben izziv hranjenje. Najlažje je bilo, ko sem Matica izključno dojila. Ko je tudi on začel jesti gosto hrano in ga je bilo treba pitati, je bilo pa res naporno. Namreč, Matevž še ni samostojno jedel, če je sploh kaj jedel. Bil je zelo izbirčen in če mu kaj ni bilo všeč, je pljunil ven v velikem loku. Stopnje bontona hranjenja pri šestmesečnemu Maticu sploh ne bom omenjala, ker vam je verjetno vse jasno, če ste le kdaj pitali šestmesečnega dojenčka. Če ne veste, o čem govorim, naj vam namignem, da so še danes dobro vidni ostanki špinače na od otroškega stolčka dober meter oddaljeni nekoč na belo prebeljeni steni.

Ampak naporno obdobje je minilo in fanta se znata danes že zelo lepo zaigrati. Vmes je prišla Mija, ko je bil Matic star tri leta in dva meseca, Matevž pa skoraj pet let in takrat je bilo vse lažje. Plenice je imela samo Mija, fanta sta bila že zelo samostojna, znala sta sama jesti, se obleči, si v kozarec iz pipe natočiti vodo. Vse našteto se morda zdi banalno, ampak je zelo zelo pomembno, ko govorimo o skrbi za otroka. Matevž se je celo trudil menjati pleničko, vendar neuspešno. V resnici je bil še premajhen, jaz sem mu pa rekla, da je sestrica vesela, ko ga vidi in da zato še bolj miga z nogicami.

Po mojih izkušnjah je idealna razlika med sorojenci približno tri leta. Triletniki znajo marsikaj že sami in veliko razumejo, starostna razlika pa ni tako velika, da se otroka med seboj recimo ne bi več želela igrati, ker je starejši "preveč odrasel". Čeprav smo vsi preživeli – večina naših mam je imelo manjše razlike – s sestro sva narazen 19 mesecev, tašča je imela razliko 15 mesecev. Moja mama ni imela nobene pomoči, nobenih babic in dedkov v bližini, pa je zmogla. Čeprav jo imam na sumu, da sva s sestro precej časa preživeli v stajici, ki danes menda sploh ni več priporočljiva. Preživeli smo, ker so manj zapletali vse skupaj. Manj so se ukvarjali z nami, kot se mi danes s svojimi otroki.

A smo po mojem mnenju vseeno razmeroma dobro izpadli. Še več – uživali smo v otroštvu. Spominjam se, kako lepo je bilo odraščati skupaj s starejšo sestrico, kako sva se skupaj igrali, tudi kakšno ušpičili in si "pokrivali hrbet" pred starši, ko je bilo potrebno. Edino obdobje krize je bilo ob njenem vstopu v puberteto, ko so jo začeli zanimati fantje, meni pa so bili takrat še "fuj in fej". Ampak tudi to sem prerasla. Očitno, kajne? Če ne, danes ne bi imela treh otrok.