Tudi pri nas se približuje konec šole in predstava ob zaključku vrtca. Kot mamica treh vsak dan prejmem več mailov in SMS-sporočil na temo daril za vzgojiteljice in učiteljice, z vprašanji, kaj bi jim podarili, koliko denarja bi pobirali, ali naj nekaj ustvarijo tudi otroci ...

Vem, da obstajajo starši, ki pravijo, da so plačane za svoje delo in da jim ni treba nič podariti. Pri nas so v manjšini. Na srečo. Sama se strinjam, da prejemajo plačo, ampak – roko na srce – zelo se trudijo in mnogokrat naredijo več, kot od njih zahteva služba. Vsaj pri nas.

Hvaležna sem jim za vse, kar nudijo mojim otrokom, medtem ko sem jaz v službi. Brišejo jim solze, ko padejo, stisnejo jih k sebi, ko potrebujejo objem, preberejo jim pravljico, da lažje zaspijo po kosilu. Dovolijo jim packati z vodenkami, dajo jim še eno žličko čokoladnega posipa na mlečni zdrob, ker so tako pridni. Dovolijo jim izbrati štampiljko ali celo dve, ker jim je uspelo lulati v kahlico.

Ja, vse omenjeno in še več počnejo, čeprav jim ne bi bilo treba. Lahko bi bile zgolj v službi in dela ne bi jemale kot poslanstvo.

Hvala vam, ker imate več potrpljenja kot jaz. Ne vem, kako vam uspe prepričati 20 plus otrok, da si vsi v doglednem času obujejo čevlje in oblečejo jakne pred odhodom na vrtčevsko igrišče. Skrivnost zame ostaja odgovor na vprašanje, kako dosežete, da vas prvošolčki z zanimanjem in odprtih ust poslušajo celo šolsko uro, ki – mimogrede – traja celih 45 minut!

Jaz moram na deževne dni, ko smo popoldne praviloma notri, zelo skrbno načrtovati, kaj vse bomo počeli.

V mislih imam številne dejavnosti, ker se moji otroci zelo hitro naveličajo. Po recimo 10, 15 minutah (kar je rekord!) risanja z vodenimi barvicami bi oni počeli nekaj drugega. Mija – ki ima komaj dve leti – bi rezala z najbolj ostrimi škarjami, kar jih premoremo, in se jokaje vrže po tleh, ko ji ponudim manj nevarno različico z zaobljenim robom. Matic bi lepil s sekundnim lepilom in risal z alkoholnim flomastrom, kar seveda ne gre, naš šolar Matevž bi namesto vodenk raje tempere, bleščice in kolaž.

OK, ko jim vse želeno dostavim, upam na 15 minut "miru". A ga največkrat nimam. Matic in Matevž se spreta za enega od 20 čopičev, ki so na voljo. Čeprav jih imata še 19 in čeprav Matic v resnici noče risati ne z vodenkami ne s temperami! Mija si na glavo strese bleščice in čudno gleda, kaj je na njej in naokoli po tleh.

Najprej trikrat zadiham, da se umirim.

Medtem ko z Mije otepam bleščice, grozim fantoma, naj se nehata grebsti za isti čopič, če ne ... Takrat Matevžu uspe iztrgati čopič iz Matičeve roke, pri čemer podre kozarec z umazano vodo od vodenih barvic. Vsebina se razlije po novi kuhinjski mizi in kaplja na tla. Po bleščicah, seveda. Vsi otroci obmolknejo in me gledajo s široko odprtimi očmi.

Takrat ne zmorem več. Ne zadiham, ampak izbruhnem: "Pa sem vama rekla, da nehajta! Pa piš**a Poldi! Takoj pojdita na stolčke! Takoj!" Vem, da ni vzgojno. Vem, da ne bi smela preklinjati, ampak po mojem mnenju sem se dobro zadržala, ker nisem izrekla pi**a. Pa recite kar koli. Pri treh mi res včasih poči film, na kar res nisem ponosna. A res včasih "popustim".

Zato, še enkrat hvala, vzgojiteljice in učiteljice. Najlepša hvala. Vem, da ste v službi. Vem, da ste se šolale za tovrstne napete in na prvi pogled brezizhodne situacije, ampak vseeno hvala. Vem, da dobite plačo. In vem, da bi tudi ve včasih lahko znorele. Ampak ne.

Zato hvala iz srca. In kapo dol, ker res obvladate.