Bili smo v Budimpešti, ko se je Matic naučil izreči črko r. Rekel je, da ne bo oblekel hlač, ki sem mu jih pripravila, temveč si bo izbral dRuge. Moj prvi in zaradi hitenja pri pakiranju površen odziv je bil: "Ne, mudi se, obleci te." On pa: "Ne, dRuge bom."

Ustavila sem se, da bi ga pogledala v oči in še bolj odločno zahtevala, naj obleče pripravljene hlače. In šele takrat sem se zavedla, da je izrekel črko r. "O, Matic, kako si rekel? Pa veš, da si rekel r, da znaš reči r?" Vsa navdušena sem stekla k njemu, ga objela in mu čestitala, zraven pa vriskala: "Oči, Matevž, Mija, Matic zna izreči črko r!" 

Matic me je začudeno gledal. Nič mu ni bilo nič jasno, saj baje otroci niti ne slišijo, da v besedi izrečejo l ali j namesto r. No, jaz sem bila navdušena in srečna, pa še pustila sem mu obleči dRuge hlače. 

S črko "r" se mu je odprl nov svet. Čeprav se je vsak dan za nekaj besed obogatil njegov besednjak, nisem bila hudo navdušena. Naučil se je "krasne" besede: pRdek, Rit, gRem sRat, dRiska ... Veselo in naglas jih je izgovarjal, ko in kjer koli je imel priložnost. Na primer sredi trgovine, ko je rekel: "Mami, pRdnil sem kot staRa baba." Seveda je šla ravno takrat mimo fina starejša gospa s prezirljivim pogledom, ki je bil zelo očitno usmerjen v naju. Ali pa: "PoRkaš, padel mi je bonbon!", ko bi moral v resnici zaželeti dober dan mimoidočemu župniku. Raje ne bom ugibala, kaj si je mislil.

Vsakič mu povem, da ni primerno izgovarjati grdih besed. Morda bo 1037. zaleglo.

Matic je srednji otrok in naš "pavliha". S smehom si izbori svoje trenutke pozornosti, nasmeje in razveseljuje nas. Je samosvoj, ne gane ga, kar gane večino otrok. Tudi za starejšim bratom ne ponavlja kot morda drugi mlajši sorojenci. Če se mu kaj ne da, pač tega ne stori. Na primer: vsi v vrtcu se grebejo, da bi lahko vzgojiteljici pomagali peljati voziček z zajtrkom v oddelek. Matic pa je na vprašanje, ali bo pomagal peljati voziček, mirno odgovoril "ne" in odkorakal mimo k svojim prijateljem. 

Spomnim se, kako živčna sem bila ob njegovem psihološkem pregledu pri treh letih. Ni kazal nič kaj zanimanja za risanje, barve, številke, knjige. Prepričana sem bila, da bo "pogorel" in da mi bo psihologinja povedala, kako nesposobna mama sem. Kako zelo sem se motila. On je prišel, naredil, narisal, seštel, odgovoril in odšel. Hitro, suvereno in brez napak. Spomnim se, kako sva se s partnerjem smejala, da ne bi verjela, če ne bi bila zraven.

Naš "pavliha" zelo rad tudi kaj ušpiči. Lani pozimi smo šli na morje v apartma mojega očeta. Je v pritličju in ima teraso s prostorom za mizo in majhnim vrtičkom. In PIPO za vodo, da se vrtiček lažje zaliva. Po prihodu v apartma sva znesla stvari iz avta, on je odprl glavni ventil za vodo, jaz sem postlala postelje. Otroci so se medtem "igrali" na terasi.

Zatem smo šli v Pulj na kosilo in prišli nazaj šele zvečer. Večerjo smo pojedli notri in šli nato spat. Zjutraj med zajtrkom pa je na teraso pritekel sosed. "Odprite, odprite!" je vzklikal. "Voda vam teče! Poplava je!" In res - terasa je bila v blatu, začela se je že nabirati voda. Iz na vso moč odprte pipe je drla voda!

Res je verjetno začela teči šele po odprtju glavnega ventila za vodo, ki je bil do tedaj zaprt zaradi tveganja zmrzali. Seveda sva takoj prevzela del odgovornosti, verjetno bi morala preveriti, ali so vse pipe zaprte. A nisva, res nisva pomislila na možnost, da bi nekdo odprl pipo. Čeprav bi morda morala, saj imamo doma Matica.

In še - raje vam ne bom razlagala, kako visok je bil račun za vodo. Niti s kako zelo težkim srcem smo ga plačali.

Zgoraj omenjeno še zdaleč ni edina Matičeva "pogruntavščina". Rad skače z višine, preverja, privija, odvija, zlaga, razstavlja ... Malo je pri miru in stalno mu je treba gledati "pod prste". Ampak vem, da je normalno, saj je otrok. In seveda mu je vse oproščeno in je vse pozabljeno, ko me objame in mi na uho zašepeta: "Mami, Rad te imam." Itak.