Tri imam. Matevž in Matic sta prišla eden za drugim - z 20-mesečno razliko -, Mija pa tri leta po Maticu. Naše noči so videti nekako tako: jaz, Mija in partner zvečer zaspimo v veliki postelji v spalnici. Ponoči, od 1. do 3. ure, odvisno od noči, v spalnico pride najstarejši, očka se preseli v njegovo posteljo. Proti jutru praviloma name skoči Matic in se zrine med mene in Mijo. Če imam srečo, spimo do budilke, ampak največkrat je nimam.

Današnja noč z nedelje na ponedeljek je bila napooorna. Mija je staknila nek virus. Najprej je bruhala. Pol dneva jo je kuhala vročina, sledila je tridnevna driska. Najstarejši se je očitno nalezel in je ponoči ob 1.33 tudi on bruhal. Vem, ker sem ravno zaspala po vnovičnem nočnem dojenju in sem se spet zbudila. Pomagal mu je očka, jaz sem samo prisluškovala. 

Ob 2.03 je Matevž z vročino prišel v posteljo v spalnico in na srečo takoj zaspal. Ob 4.39 je Mija še enkrat napolnila pleničko. Preoblekla sem jo, podojila in zaspala ... Za 15 minut! Ob 5.22 je v spalnico prišel še Matic in z najstarejšim sta se začela pogovarjati. "Boš ti danes doma ali greš v šolo?" - "Ne, doma bom, sem bruhal." - "Jaz bom tudi doma." - "Ne, ti boš šel v vrtec, ker si zdrav." - "Ne, jaz bom tudi zbolel. Me boli trebušček, pa glava."

Takrat vskočim jaz. "Fanta, čas je za spanje. Prosim, tišina." Molk je trajal nekaj sekund, pogovor se je nadaljeval šepetaje. Do budilke, ko se noč prelevila v ponedeljkovo jutro.

Preberite si blog Nine Sikirić 'Na začetku je bilo dojenje boleče, ampak ...'.

Matic je seveda še naprej protestiral, da ne gre v vrtec. Pregovarjala sva se. "Ne grem v vrtec." - "Matic, zdrav si, šel boš v vrtec." - "Ne grem v vrtec." - "Zadnjič si bil cel teden doma, ko si imel vneta ušesa, Matevž in Mija pa sta takrat hodila v šolo in vrtec." - "Ne grem v vrtec." - "Čimprej te bom prišla iskat." - "Po kosilu?" - "Ne, ne še takrat, ampak takoj po počitku." - "Ne grem v vrtec." - "Matic, prosim, uredi se. Peljala te bom v vrtec in te prišla čimprej iskat." - "Ne grem v vrtec."

Ob takih trenutkih skušam ostati mirna in tokrat mi je uspelo. Ob globokih vdihljajih sem sama pri sebi govorila: "Dihaj, pomiri se. Samo otrok je. Dihaj, pomiri se." Pomagala sem se mu obleči in obuti, čeprav je star že pet let in se zna sam. Ocenila sem, da mu moram, da me potrebuje.

Skušam biti potrpežljiva, čeprav mi ne uspe vedno. Včasih vzkipim, zakričim, kričim. Ampak mi je že isto sekundo žal. Pri otrocih je včasih tako, da odpoveš po celi črti in da se odzoveš popolnoma nasprotno od vsega prebranega v knjigah o vzgoji in starševstvu. Teorija je eno, praksa pa drugo.

Zato priznam, da nisem popolna. A skušam biti najboljša mama svojim trem.

In nisem samo mama. Sem ženska, rada mislim, da samostojna in neodvisna. Življenje me je oblikovalo v osebo, ki mi je všeč. Čeprav mi ni bilo vedno lahko. Rada se imam in spoštujem se. Všeč sem si, čeprav je moje telo po treh porodih drugačno. Več me je. Večja sem povsod, samo v višino ne. Kljub pomanjkanju časa telovadim; pri 39 letih po približno pet kilometrov pretečem dva do trikrat na teden. Med tekom se psihično spočijem, si vzamem pol urice zase, zadiham. Verjamem, da sem tudi zato lahko boljša mama.

Blog Kdortobere razkriva očetov pogled na starševstvo. Preberite si blog 'Duda: da ali ne?'.

Vsak prost trenutek preživim z mojimi najljubšimi - s tremi otroci in partnerjem, ki je hkrati tudi njihov očka. Ljubim ga. Nisva poročena, saj mi zakon nič ne pomeni. Enakopravna sva - dela vse, kar delam jaz. Zna oprati perilo v pralnem stroju, ga prebrati, dati v sušilec in zložiti. In kar je najpomembneje - da je že skrajni čas za novo pranje, vidi sam.

Nakupujem po spletu, saj je ceneje, hitreje. Stanovanje je čisto, a ne pospravljeno. Dnevno je v pogonu vsaj en pralni stroj in sušilec, pa tudi pomivalni pridno "drgne"  vsak dan. Vsak dan se vozim v službo v Ljubljano - pot mi v eno smer vzame približno 45 minut. Odvisno od vremena - če pade kapljica dežja, se - seveda - po avtocesti vozimo 30, 40 kilometrov na uro, in se mi pot podaljša. 

Ljudje me imajo radi, vsaj tako se mi zdi. Veliko mi zaupajo in me prosijo za nasvete, ki pa jih delim le, če in ko me vprašajo. In vedno poudarjam: "Punce, nosečnice, mamice, babice, samske, poročene, ločene, samohranilke, brez otrok ... Lepe ste. Rade se imejte in spoštujte se. Če se ve ne boste cenile, vas bo težko kdo drug. Vredno je, verjemite."

Se beremo!

Preberite si blog Špele Gorenc Jazbec 'Dobra šola ... predvsem zame'.