Bila sem stara 19 let, ko se je moja samostojna pot začela. Konec tedna, preden se je začel študij, smo s starši v manjši kombi natovorili pohištvo. Skupaj s prijateljico iz srednje šole in njenim bratom smo najeli stanovanje. Če sedaj pomislim – bo bolje, da napišem, gromozansko prazno stanovanje. Midve sva si delili eno sobo, njen brat je imel svojo, potem pa smo imeli še skupno dnevno sobo s kuhinjo, kopalnico, straniščem, balkonom. Izjemno lepa lokacija, avtobusna postaja je bilo izredno blizu. In avtobus je vozil naravnost do fakultete, tako da mi ni bilo treba prestopati. Takrat najemnina ni bila vrtoglava, kot je v današnjih dneh, bila je visoka, ampak nekako takšna, da si še lahko dihal. Če zdaj pričakujete, da se bom razpisala o norih žurih v stanovanju, vas moram kar takoj razočarati. Nismo jih prirejali, kar pa ne pomeni, da smo bili zapečkarji. Zabavali smo se v klubih, diskotekah (ja, jaz sem še iz tistih časov).

Na fakulteti sem se povezala z nekimi študentkami s Primorske, tako da smo skupaj hodile iz predavalnice v predavalnico, si izmenjevale zapiske, trepetale pred ustnimi izpiti ure in ure, preden si prišel na vrsto. Še danes ne razumem te agonije čakanja. Priti si moral že zjutraj, potem pa si bil na vrsti pozno popoldne. Ko te je profesor poklical … No, jaz sem imela srečo, da sem bila vedno med zadnjimi, živčna do konca … In ja, včasih mi na žalost ni uspelo, kljub temu da sem se učila dneve in tedne, mogoče celo za kakšen izpit še dlje … Ni bilo lahko, še danes ne vem, kako mi je uspelo na koncu vse redno zaključiti in to dve študijski smeri. Sem pa garala vmes, jokala, shujšala, da sem se pregrizla do konca 4. letnika.

No, ampak vmes, ko ni bilo izpitov, sem bila svobodna. Samo za vikende sem hodila domov, starševskega nadzora med tednom nisem imela. To so bili časi, ko sem do petih zjutraj plesala, odšla domov, se oprhala, preobleka in še pred osmo uro že sedela v predavalnici. Med tednom so bili za študente najboljši žuri in jaz jih nikakor nisem smela zamuditi. Žepnino sem imela resnično skromno, tako da sem obrnila vsak dinarček naokrog oz. pretehtala, ali naj ga zapravim ali ne. Včasih je šel kakšen dinarček na račun vožnje domov, tako da sem se vrnila na štop. To so bili časi, ko sem bila neustrašna. Danes me nikoli ne bi prepričali, da se usedem k tujcu v avtomobil. No, še marsikaj drugega si ne bi drznila, ampak to naj ostane zaklenjeno v preteklosti …

Roko na srce – Ljubljana je ogromna in ko se moraš znajti sam, ni lahko, ampak mi je uspelo. Naštudirala sem bone, vozovnico za avtobus, telovadbo, kje imajo dobro kavico, kako funkcionirajo knjižnice … ma ni da ni … Zelo hitro sem imela vse v malem prstu, tako da sem se popolnoma udomačila, tako udomačila, da sem kar ostala v Ljubljani. Nikoli se nisem več vrnila v domači kraj …

Spoznala sem veliko fantov, ki so mi ukradli srce, toda nikoli ni bil pravi … Dokler v prijatelju nisem prepoznala vseh tistih lastnosti moškega, po katerih sem hrepenela. Metuljčki v trebuhu so se prebudili pri obeh in lahko rečem, da je bilo to to. Danes sva skupaj že skoraj 20 let, imava otroka in ustvarila sva si prav ljubko gnezdece. Zadnji letnik študija sva oba pridno delala in študirala, da sva si lahko privoščila skupno najemniško stanovanje, ki je bilo veliko komaj 20 m2, a v njem sva preživela najlepša skupna mladostniška leta.  

Če bi imela priložnost, kaj bi si svetovala takrat z izkušnjami, ki jih imam danes. Svetovala bi si, da se manj obremenjujem z ocenami, da si privoščim tudi kakšen kiks več. Dejala bi si: ''Punca, študijska leta so tudi za uživanje. Nekaj mesecev delaj, potem pa si privošči s tem denarjem potovanje in odkrivaj tuje dežele. Pojej konkreten obrok v miru, ne hiti, poskusi tudi jedi, ki jih ne maraš. Ostani takšna, kot si, željna znanja in dobrega srca. Ne dovoli, da te velemesto posrka vase, ohrani tiste vrednote, ki si jih prinesla od doma. In če je le možno, ne preskakuj vikendov, ko greš domov. Vsak vikend pojdi domov, objemi starše, operi pri njih oblačila in pojej domačo mamino juho, ki ti bo dala moč, da te ne bo vrglo iz tira, ko boš padla izpit. Ne nasedaj lepim besedam fantov, ne zaljubi se v vsakega, ko bo prišel pravi, bo to iskreno in boš vedela, saj ti bo spodneslo tla pod nogami. In, nikoli ne pozabi plesati …''

To zadnjo misel, ki se mi je utrnila med pisanjem, bom poskušala kar udejanjiti. Med študijem sem zelo veliko plesala, hodila tudi na tečaje, z leti pa nekako za vse to nisem našla časa. Zdaj je skrajni čas, da se vrnem k svoji ljubezni in zaplešem kot v študijskih letih ter čez rame med salso vržem vse skrbi proč.

Vsem študentom želim uspešen začetek študija in ne pozabite, da ste mladi. Nasmejte se in uživajte v vsakem dnevu posebej. Nikoli ne veste, kaj vam prinese … Mogoče nova znanja, spoznanja, prijatelje, čustva, občutke … ali pa samo popolno srečo in notranji mir …