Končno je prišel čas samo za naju! Po sedmih letih in pol nosečnosti, rojevanja, dojenja in nešteto zamenjanih plenic sva si prvič, odkar sva postala mamica in očka, privoščila konec tedna brez otrok. Čeprav nisva načrtovala, je padel ravno na valentinovo. Naključno, res. Januarja namreč enostavno ni bilo časa – moji 40-letnici je sledilo še pet družinskih rojstnih dni, tako da smo imeli vse vikende zasedene s praznovanji.
| In morala sva se uskladiti z babicami in dedki za varstvo. Namreč, dva še vzamejo, tri pa zelo težko za dlje časa. Zato sva morala angažirati vse stare starše – dva sta bila pri enih, eden pa pri drugih, vmes pa so si večkrat zamenjali otroke. |
No, končno je napočil petek zjutraj, ko sva najine tri najprej oddala v šolo in vrtec, zatem pa sva se s sproščenim nasmehom na ustnicah odpeljala na morje. Vožnja je minila nenavadno umirjeno, saj ni bil nihče na zadnjih sedežih tako zelo žejen, da bo zdaj, zdaj dehidriral, nikogar ni vsake pet sekund lulat in nihče se ni prerekal, ker zaradi preglasnega dihanja drugega ne sliši najljubše pesmi na radiu.
| Če sem sprva mislila, da se bom težko navadila miru, sem kmalu ugotovila, da nimam pretirane krize. Ne, ne, strašno sta mi prijala tišina in pogovor v normalnem tonu. |
Ob prihodu v hotel so nama takoj ponudili kozarec penečega vina, ker je bil valentinov vikend. Z užitkom sva ga počasi spila v hotelski avli brez opominjanj v smislu "Matic, pazi, da ne boš razbil", "Mija, prosim usedi se", "Matevž, saj bomo šli v sobo, samo to še spijeva". Fino je bilo, pa tudi penina je bila kar dobra.
Petkovo popoldne je blazno hitro minilo in mislim, da ni treba posebej omenjati, kako sva si zapolnila čas. Naj vam razkrijem, da nama ni bilo dolgčas. Zvečer sva se končno privlekla iz sobe in se – ob 21.30! – odpravila ven na romantično večerjo s petimi hodi. Ja, petimi! Začela sva s pozdravom iz kuhinje, nadaljevala s hladno predjedjo, juho, toplo predjedjo, glavno jedjo in slaščico.
Večerjala (in sedela v blaženem miru) sva skoraj tri ure. Meso sem narezala samo sebi, nihče se ni zmrdoval, da se košček zelene solate dotika dunajskega zrezka, in nikogar ni "kakat!", ko so pred mene postavili krožnik s hrano.
V soboto in nedeljo sva se sprehajala, se držala za roke, se pogovarjala (tudi o otrocih), v miru pojedla več obrokov (v soboto znova dolgo večerjo, ki se je začela ob 22. in končala ob 1. uri), plavala v bazenu, se potila v savni in kar nekajkrat v hotelski sobi ter se prepustila masaži. Krasno in nepozabno je bilo.
Domov sva se vrnila v nedeljo zvečer in takoj naletela na "štalo" – kopalnica je bila poplavljena. Naši trije "sončki" so se namreč odločili, da se bodo uredili za spat, še prej pa si bodo pripravili kopel v banji. Prispela sva zadnji hip. Popolnoma premočen dedi ni bil pripravljen in ni vedel, kaj ga je doletelo ... Zmedeno je iskal brisače in klical babico na pomoč.
| Se spomnite, ko ste se nekdaj (ko še niste imeli otrok) takoj po prihodu domov z dopusta ulegli na kavč, ker ste bili tako zelo utrujeni od poti, kovčke s prtljago pa ste izpraznili šele med vikendom? No, odkar imava otroke, v 10 minutah po vrnitvi domov pospraviva vso prtljago, on sname strešni kovček z avta, jaz pa medtem že tlačim prvo umazano perilo v pralni stroj. Na kavč se pa itak skoraj nikoli ne uleževa za več kot pet minut. |
Ampak niti za sekundo ne obžalujem, da imam tri otroke. Res je velikokrat naporno in se prija umakniti. A moram priznati, da sem jih na romantičnem vikendu v resnici vse zelo pogrešala. Kar nekajkrat sem se zalotila, kako rada bi jih videla samo za pet minut, nato pa bi znova nadaljevala samo z njihovim očkom. Verjetno sem jih zato ob snidenju vse tri stisnila v objem, ki je bil precej daljši kot običajno.
Obenem močno, močno stiskam pesti, da nama znova uspe samima pobegniti tudi jeseni. Dvakrat na leto si pa zasluživa vikend brez najinih ljubčkov, kajne?
Komentarji (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV