Tudi sama sem zavijala z očmi ob fotografijah, ki so jih novopečene mamice delile na družbenih omrežjih "naša prva mini svečka" ... Resno?? Sem se sama pri sebi spraševala. Zakaj je treba še tisto eno leto deliti na 12 svečk in objavljati vsako praznovanje, ob vseh poplavah fotk v smislu "prvič sem se obrnil na hrbet", "prvič sem prijel za žlico" Wau, res fascinanten dosežek ...

Spomnim se tudi kako so se mi vedno začela razkrajati jetra ob vsakokratni (meni) nesmiselni omembi otrok. Npr. debata teče o svetovni gospodarski krizi, o politiki, prostestih in težavah odraslih, nakar nekdo iz družbe pripomni: "Ej, zadnjič je moja punčka dobila prvi zobek!" 

A res to primerjaš s tako resnimi temami? Se ti zdi res to tako pomembna zadeva? Se ti zdi, da bi jaz morala vedeti zanjo? Da me to sploh zanima? 

Vse, dokler sama nisem dobila svojega prvega fantka Liama in zdaj še enega, Svena. Vse, dokler ni moj vsakdan postal preoblačenje v različne risane in stripovske junake, igranje kužka v enem trenutku, pa Ironmana v drugem. Vse, dokler ni moje srce vztrepetalo ob vsaki besedni zvezi "mamin sin!". Vse, dokler ni postal moj največji uspeh v dnevu gradnja visokega stolpa iz lego kock. "Jes, mami!" – v teh očeh sem junakinja, če že samo natočim sok v kozarec ali odprem škatlico z bonbončki. Sem najmočnejša, najpogumnejša, najlepša in najbolj ljubljena.

Vse, dokler se ni moj svet začel vrteti okrog teh velikih modrih oči in malih rokic in dokler ni postalo vse, kar one ustvarijo zame, čudežno. Vse, dokler se nisem zalotila, kako sredi (začuda mirne in tihe noči) čepim poleg posteljice in opazujem njuno dihanje in vztrepetam ob vsakem njunem vzdihljaju.  

Vsevprek se hvalim z umetnijami dveletnika. Ker noben drug otrok ne zna tako lepo narisati krivulje čez list kot moj. Ker noben drug otrok ne zna izgovoriti besed "mami jad te mam, do zezic, do june, do sonca" tako sladko kot on ... Ker se noben drug otrok ne zna že tako široko smejat pri komaj dveh mesecih in začarati moje srce ob vsakem očesnem stiku. Ker noben drug otrok ni tako lep, kot sta moja.

Tako da, tisti, ki še nimate otrok, dajte se veseliti z menoj in ostalimi, vsakemu novemu koraku mojih dveh otrok otrok vaših prijateljev ter se pretvarjajte, kako komaj čakate, kaj sta novega povedala in ustvarila, pa obljubim, da se bom tudi jaz in vaša družba ravno tako pretvarjala, da so vaši otroci resnično najboljši, najlepši, vzklikala bom z vami ob vsaki novi besedi in dejanju ... ker to pač prijatelji počnejo! In ker najlepši in najboljši otrok resnično in prav zares obstaja. Vsaka mati ga ima.

Vam lahko skoraj zagotovim, da boste ob svojih otrocih isti. Mogoče pa tudi še slabši. V pozitivnem smislu. Otroci namreč strejo še tako trd oreh. In se prikradejo v srce, četudi menite, da to pa se vam ne more zgoditi. In postanejo bistvo vsega, do tedaj sploh nedojemljivega sveta. Pa se takrat spomnite mojih besed. 

*Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva