Tako o magičnem dogodku, ko mu je partnerica Viktorija Bencik rodila prvorojenca Tiborja, razmišlja znani slovenski igralec Bojan Emeršič. Mlada mamica, tudi igralka in sovoditeljica z viktorjem nagrajene Enajste šole, se bo jeseni vrnila na odrske deske, do takrat pa namerava uživati zgolj v materinstvu.

Viktorija in Bojan sta za bralce Bibaleze.si razgrnila delček svojega družinskega življenja.

Odkar sta postala mlada mamica in sveži očka, sta vama bili, najbrž prvič v življenju, dodeljeni vlogi, ki ju ne igrata. Sta se vanju vživljala že med Viktorijino nosečnostjo in pripravami na porod, sta postala mati in oče v trenutku Tiborjevega rojstva ali ta proces še traja? In kako se znajdeta na tem, za vaju novem odru?

Viktorija: Resnično življenje je nekaj povsem drugega kot gledališče. Na nek način je res, da je tudi življenje igra, a čisto drugačna. Če igraš v zasebnem življenju, po mojem mnenju ne prideš daleč, ker slej ko prej te čaka past, v katero se ujameš, in igre je konec. S tem hočem povedati, da to ni prva vloga v zasebnem življenju, ki je ne igram. Je pa res, da je vloga starševstva edinstvena in neprimerljiva s katero koli drugo. Biti mama je najlepše, kar se ti lahko zgodi. Jaz sem na nek način postajala mama že v času, ko je bil Tibor zgolj v obliki ideje … ko sem zanosila, se je vse skupaj le še poglobilo in se stopnjevalo do njegovega rojstva. Zdaj mama dejansko sem in se zavedam, da mi je dodeljena vloga, ki zahteva dnevne spremembe in nadgradnje. Kot mama se imam odlično. Se mi zdi, da mi je materinstvo pisano na kožo.

Bojan: Tako kot v vsako vlogo, ki ni nič drugega kot psihofizično vživljanje v neko osebo ali življenjsko situacijo, sem se tudi s tem osebnim dogodkom intimno in skupaj z Viktorijo zelo veliko ukvarjal. Predvsem sem želel začutiti neko splošno mirnost, odgovornost in zavedanje, da v moje življenje prihaja novo bitje, ki je po eni strani popolnoma odvisno od staršev, po drugi strani pa ima od samega rojstva svojo integriteto, v katero ne smem posegati, in to se mi zdi najtežji del starševstva. Prav zaradi tega se mi zdi, da bo ta proces priprave na vse možne življenjske situacije, v katerih se bom znašel s svojim otrokom, trajal do njegove popolne neodvisnosti od mene.

Bojan, menda nikoli niste razmišljali o otrocih, o poroki, čeprav se imate za družinskega človeka; kot ste dejali, je za vas skrb za otroka povezana z odgovornostjo. Je bila morda ideja, da bi imela otroka, najprej Viktorijina ali sta pač oba začutila, da je čas za to?

Otroka nikoli nisem doživljal kot plod ideje, ampak kot rezultat harmonije s partnerjem. Ko sva z Viktorijo začutila neko mirnost, stabilnost drug ob drugem, se je zgodil Tibor.

Viktorija, kako ste se na začetku odzivali na prve znake nosečnosti, kdaj ste ugotovili, da se v telesu nekaj dogaja? Sta novico še nekaj časa obdržala zase in komu sta najprej povedala? Kako je sicer potekala nosečnost, saj ste hodili tudi še na predavanja in igrali; ste lahko vse opravljali kot običajno?

Če si nekaj želiš, če nekaj pričakuješ, si veliko bolj pozoren in dovzeten tudi za najmanjšo spremembo, ki se ti zgodi, sploh v primeru nosečnosti, ker se dogaja nekaj v tvojem telesu. Če pomislim za nazaj, lahko rečem, da sem prvič začutila, da se nekaj godi, med predstavo, ki sem jo igrala v Mestnem gledališču … Tistikrat sem se v vlogi počutila drugače, tudi igrala sem tako kot še nikoli … bilo je nekaj posebnega.

Seveda se je nosečnost izkazala za resnično nekaj dni zatem. Da sem noseča, sem izvedela takoj, ko je bilo to mogoče, zato sem seveda novico delila samo z Bojanom in s prijateljico. Družino sem razveselila malce kasneje. Z drugimi novice nisem želela deliti tri mesece, vendar sem bila tik pred podpisom pogodbe za predstavo, ki naj bi jo delala, in sem bila na nek način prisiljena v to, da skrivnost malo prej postane javna skrivnost. No, takrat je dejansko izvedel ves prijateljski krog.

Glede na izkušnjo nosečnosti bi si res lahko želela biti še desetkrat noseča. Vse je bilo kot mora biti … brez slabosti, otekanja … Ves čas sem se počutila odlično, zato ni bil nikakršen problem obiskovati predavanja, igrati pa sploh ne. Zdi se mi, da v igri nisem še nikoli tako uživala, da nikoli nisem bila tako dobra. Nosečnost mi je dodala nek žar, neko iskrivost, ki je prej ni bilo. Me prav zanima, kako bo spet brez trebuščka stopiti na odrske deske!

Na kakšen način sta se pripravljala na prihod novega družinskega člana – sta prebirala knjige, brskala po internetu, se pogovarjala s starši in prijatelji, obiskovala materinsko šolo ...?

Viktorija: Na začetku mi je zadostovalo samo vedenje, da sem noseča. Prve mesece sem se prav izogibala nosečniškim revijam in literaturi. Zavedala sem se, da je devet mesecev dolgo obdobje in da se bo pred prihodom novega družinskega člana zgodilo še marsikaj. Pa tudi zdelo se mi je, da lahko v vsej tej gorečnosti tudi pregoriš, če se prehitro prepustiš. Ko pa sem kupila prvo revijo, sem jih takoj za tem kupila še deset, pa tudi s knjigami je bilo tako. Prebrala in preštudirala sem vse mogoče, tako da sem med  predavanji v materinski šoli lahko le še kimala. Nosečnost pa je bila tako ali tako vsak dan na dnevnem redu v pogovorih z Bojanom, starši, sestro, prijatelji … skratka vedno in povsod moja nosečnost.

Za kakšen način poroda sta se odločila in kaj je vplivalo na odločitev? Tibor je glede na datum poroda malo zamujal – sta ga že težko čakala, kako sta preživljala zadnje dni? Kako je potem potekal porod, lahko opišeta vajine občutke in izkušnje? Kdo je sinku izbral ime?

Viktorija: Še preden sem zanosila, sem velikokrat razmišljala o epiduralni anesteziji. Zdelo se mi je, da je to odlična rešitev in odrešitev vseh muk, ki naj bi žensko čakale pri porodu. A v trenutku, ko sem izvedela, da tudi mene čez devet mesecev čaka porod, je želja po vsakršnih narkotikih izginila. Seveda sem v času nosečnosti srečala veliko žensk, ki so me poskušale prepričati, da naj se odločim za porod z epiduralno anestezijo, a jim nekako ni uspelo. Želela sem si le čisto preprost, naraven porod, kolikor se le da. Želja se mi je uresničila in vesela sem, da je tako, ker je bil do zdaj porod najlepša izkušnja in največja preizkušnja v mojem življenju.

Najinemu Tiborju se res nekako ni mudilo na svet. Zamujal je osem dni. Bila sva nestrpna in komaj sva čakala, da ugledava najinega sinčka. V mojih očeh je bilo teh osem dni cela večnost, čeprav sem se do konca počutila odlično in mi tako rekoč ni nič manjkalo. A vseeno se ne da opisati občutka in misli na to, da je lahko vsaka minuta zadnja minuta, ki jo preživljaš v dvoje. No, po osmih dneh smo se nekako družno odločili, da Tiborju pomagamo priti na svet, in ko se je stvar začela, se je le še stopnjevalo. Razburjenje, veselje, strah, sreča … vse do trenutka, ko sva ga zagledala. Od takrat naprej pa le še neizmeren ponos, da je to majčkeno živo bitje, ki ga držiš v svojem naročju, res tvoje. In seveda neizmerno veselje in zadovoljstvo, da je porod potekal tako, kot je treba.

Moja izkušnja o izbiri imena ni tako prijetna. Predvsem sem na izbor imena gledala kot na veliko odgovornost. Spraševala sem se, katero ime je sploh lahko dovolj dobro za mojega otroka. Dolgo nisem uspela pobegniti misli na to, da v bistvu tudi z imenom dajem težo svojemu otroku. Svojemu še nerojenemu otroku, ki ga sploh ne poznam, ki ne vem, kako izgleda. No, zgodba okoli imena se je končala z dvema predlogoma. Po rojstvu se spomnim, da me je Bojan vprašal: "No, kako mu bo ime?" In ko sem si otročička ogledala, sem se odločila za ime Tibor. Bojan je zadovoljno prikimal, jaz pa sem bila neizmerno srečna, da sem svojemu sinu le lahko izbrala ime, ki mu neizmerno pristoji.

Bojan: Verjetno je to moj karakter, da si najpomembnejše trenutke v življenju želim doživeti neevforično, se pravi z neko koncentracijo, v kateri imam občutek, da stvari obvladam. Sam porod pa je tako močen dogodek, da je prekašal vsa moja pričakovanja. Ženska dobi med porodom neko nadnaravno moč in energijo, ki v trenutku izniči vsako sled moškega egoizma ali celo mačizma. Zato se verjetno večina moških počuti precej nebogljeno in hkrati prežarčeno od magičnega trenutka, ko mati pomaga svojemu otroku na svet, ker se je odločil živeti. Zagotovo najveličastnejši trenutek v osebnem življenju posameznega človeka!

Kakšen otrok je Tibor? Kaj najraje počnete skupaj, se že kaj zabavate? Ali tudi očka pomaga pri previjanju, kopanju ipd.?

Viktorija: Tibor je izredno priden in prijeten otrok. Res ne vem, kako to, da sva si midva zaslužila otroka, ki nama je v šestih mesecih ukradel morda le kakšnih pet do deset noči. Tako sva lahko le tiho in s polno žlico zajemava vse, kar nama Tibor ponuja, in to je vsak dan nekaj novega. Tibor je v svojem bistvu precej živahen otrok, ki se že tudi zaveda, kako prepričati mamico in očija, da ga vzameta v naročje. A vse, kar počne, počne izredno simpatično. Je otrok, ki se zna tudi za uro ali celo več igrati s kakšno igračo. Je otrok, ki, se mi zdi, se izredno zanima za ustvarjanje različnih novih glasov in pri tem blazno uživa. Veliko se smeje in po navadi je dobre volje.

Uživa ob mojem petju. Že zdaj zelo zvedavo gleda v svet in njegove oči, njegov pogled je neizmerno živ. Je velik šarmer, ki že zdaj na skrivaj osvaja punce, ki stojijo za mano v vrsti v kakšni trgovini … Skratka, vsak dan nama ponuja nekaj novega. Presenečenja, takšna ali drugačna, ki jih odprtih rok sprejemava. Veseli me, da preživljamo skupaj kar veliko časa in da lahko oba uživava ob Tiborjevih novih izumih. Skratka, imamo se pestro in precej zabavno. No, kar se tiče očija, pa ga lahko le pohvalim, ker se, kolikor se le da, pridružuje vsem opravilom.

Bojan: Saj veste, vsak svojega otroka opisuje s presežniki, kar je normalno, in si želi prepričati sebe in druge, da pa njegov otrok dejansko hitreje in bistreje od drugih počenja kakšne stvari. Zato so taka vprašanja nevarna za objektivno opisovanje. Tibor nama je že dokazal, da je fant, ki zna potrpeti, če je treba, ki se zna ukvarjati sam s sabo, ki zna pogledati tako, da nihče ne ostane ravnodušen, in ki se nasmeje tako, da te takoj potegne za sabo. Najraje se valjamo po tleh in posteljah, se stiskamo, pojemo in na glas smejimo. Kar se pa previjanja tiče, "halo", prvič sem previl otroka pred 31 leti!

Doma imata tudi psa. Kako se je on privadil na novega družinskega člana in na dejstvo, da (najbrž) ni več v središču pozornosti?

Bojan: Na srečo se je naš pes že od malega navajal na otroke, saj je rasel ob otrocih iz naše širše družine. Pa vendar smo cel čas od Tiborjevega prihoda domov posebno pozornost namenjali njunemu prilagajanju. Hari je zelo ljubeč in toleranten do Tiborja, ampak prava preizkušnja bo, ko se bo Tibor začel samostojo premikati po prostoru, ko si bosta začela krasti igrače, ki so praktično enake, ko se bosta začela vlačiti za ušesa, smrčke itd. Takrat nas vprašajte še enkrat!

Bojan, že lansko leto ste, vsaj kar zadeva televizije, počasi izpregli – končala se je NMK, poslovil se je Zmago Batina – vendar še vedno veliko delate v stalni službi v ljubljanski Drami, s predstavami tudi gostujete po Sloveniji ... Se je vaše življenje s Tiborjevim prihodom vendar malo umirilo? Imate kakšne posebne delovne načrte za prihodnost?

Bojan: Hvaležen sem si, da sem delo načrtoval tako, da sem bil od Tiborjevega rojstva do 1. aprila praktično prost, razen starih predstav v Drami. Zdaj že spet veliko delam, pa vendar z mislijo nekje v ozadju, da mi ostane dovolj časa za našo družinico. Načrtov je veliko, vendar so v taki obliki, da ne morem kaj prida razkriti – razen morda, da se bo Zmago Batina jeseni spet vrnil. Tokrat na slovenske odre s svojimi zgodbami in prigodami.

Viktorija, čeprav se vaše življenje zdaj večinoma vrti okrog Tiborja, pa ste v zadnjem času dobili kar dve študentski nagradi – univerzitetno Prešernovo in akademijsko Zlatolasko – kar je lep obet za prihodnost. Kakšni so pa vaši načrti?

Ja, nagradi sem res prejela jaz, zaslužil pa si ju je tudi Tibor. Hočem reči, da sta bili ti dve nagradi za moje delo, ki sem ga opravljala v času nosečnosti … Tibor je že pridno brcal v mojem trebuščku in mi dajal nek poseben zagon, tako da si nagradi z največjim veseljem delim z njim. Zaenkrat ostajam zvesta svoji najljubši vlogi mamice, september pa bo čas, ko se bom počasi vrnila na oder. Z velikim veseljem, a mi je kar malo hudo, ko pomislim, da ne bom več po dolgem in počez na razpolago Tiborju.

Že premišljujeta o Tiborjevem varstvu, ko bosta spet oba zaposlena na gledaliških deskah ali kje drugje? In pa – kdaj bo Tibor dobil bratca ali sestrico?

Viktorija: Nekako se nama zdi, da bo Tibor jeseni še premajhen za odhod v vrtec, zato že vneto iščemo nekoga, ki bo v času najine odsotnosti skrbel zanj.

O še enem družinskem članu trenutno ne razmišljamo. Res pa je, da obstaja velika možnost, da bomo kdaj štirje.