Slovenski igralec Boris Cavazza je imel v mladosti tri otroke, potem pa si je, že ob odraslih otrocih in v času, ko mnogi drugi moški razmišljajo o upokojitvi, ustvaril novo družino. S 34 let mlajšo Oriano, s katero ima sinka Aleksandra, sta se sicer kasneje ločila, še vedno pa sta prijatelja in družno vzgajata sinka, ki bo na Silvestrovo dopolnil šest let.

Kakšna je razlika med starševstvom v mlajših in v zrelih letih?

Ko sem bil mlad, sem bil bolj nestrpen, manj sem imel potrpljenja in časa, da bi se posvetil svojim otrokom. Imel sem veliko dela, tri otroke ... in otrokom se zaradi prezaposlenosti nisem posvečal, toliko kot bi si želel. Moje delo me je precej okupiralo, čeprav sem se bil pripravljen zaradi otrok marsičemu odpovedati ... Ko so bili moji sinovi majhni, na primer, nikoli nisem šel na dubrovniški festival, ker nisem imel kje pustiti otrok. V svojo ekipo me je povabil tudi režiser Peter Brook, vendar sem odklonil, saj bi mi sodelovanje z njim vzelo preveč časa, prikrajšana bi bila družina.

Sedaj imam za Aleksandra veliko več časa, pa tudi več potrpljenja. Zelo sem navezan nanj. Otroci so nekaj najboljšega, nekaj, kar ti za vedno ostane, nič ni bolj pomembnega od otrok. Se strinjate z menoj? Imate svoje otroke?

Imam in ravno pred kratkim sem razmišljala, da je vse drugo precenjeno, celo prijateljstva, sploh pa kariera; otroci pa ti pomenijo vse na svetu in ta ljubezen ostane za vedno.

Nekatere igralke zaradi kariere ne želijo imeti otrok, potem pa jim je na koncu skoraj vedno žal. Kariera v igralstvu je lahko zelo kratka, ženske se kar naenkrat znajdejo sredi menopavze, brez otrok, tečne, ker jim v življenju nekaj manjka, in potem »težijo« vsem naokrog.

Včasih si mislim, da je še najbolje imeti otroke zelo mlad, tam pri dvajsetih imaš dovolj energije. Ko dopolniš 35 let in si na višku svoje moči in so otroci že precej samostojni, pa lahko še vse "zamujeno" nadoknadiš.

V nekaj več kot tridesetih letih, odkar so bili vaši sinovi majhni, se je način vzgajanja precej spremenil. Ste se pri vzgoji spremenili tudi vi?

Takrat sem bil bolj avtoritativen, včasih, na žalost, tudi na bolj nasilen način. Tudi sedaj sem avtoritativen, postavljam meje, vendar sem tudi demokratičen. Aleksandru, na primer, omejim gledanje risank, vendar se z njim tudi pogajam. Če mu povem, da je bilo dovolj televizije in me prosi še za eno risanko, mu ugodim, vendar je potem resnično samo še ena. Včasih morda malo zajoka, ker ne doseže svojega, pa ga hitro mine.

Sicer pa se sedaj na splošno vzgaja drugače kot prej. Sedaj otroke vzgajamo na bolj mehak način, z ljubeznijo in razumevanjem. Tudi v vrtcih vidim veliko razliko. Veliko bolj demokratični so z otroki, kot so bili pred tridesetimi leti, ko so bili moji prvi trije sinovi majhni. Takrat je bila vzgoja stroga, skorajda vojaška že v vrtcih.

In če primerjate s svojim otroštvom... Vaša mama vas je že pri osmih letih poslala v Solkan k sorodnikom.

Moj oče je bil Italijan in mama Slovenka, živeli smo v Milanu. Ekonomski položaj je bil slab, oče mi je umrl pri osmih letih in mama enostavno ni mogla skrbeti zame, saj je bila gospodinja in brez prihodkov. Zato me je poslala k svojim sorodnikom in ti so si me potem dobesedno podajali med sabo. Na otroštvo imam zelo slabe spomine, velikokrat sem bil kaznovan, tepen, za kazen sem moral klečati na fižolu. Še posebej slabe spomine imam na Krško, kjer so z menoj grdo ravnali, moral sem pasti krave in spati na seniku.

Majhen otrok, ki mora sam spati na seniku. Vas je bilo strah?

Da, zelo me je bilo strah. Še sedaj ne razumem, zakaj so me pošiljali spat na senik, tam so bile podgane, ki sem se jih zelo bal. Ko sem se že v odrasli dobi vrnil v Krško, sem eno od tet vprašal za svoje šolsko spričevalo. Zanimalo me je, kakšen učenec sem bil v tako težkih pogojih, in sem ugotovil, da sem bil celo odličen.

Kasneje so me pri 11 letih poslali v internat v Šempeter pri Novi Gorici. Otroci smo bili prepuščeni samim sebi, pogoji so bili zelo slabi. Tam sem dvakrat ponavljal razred. Potem sem šel živet k teti v Solkan, ki mi je bila kot druga mama. Pri trinajstih letih pa sem se zopet vrnil k mami v Milano, takrat je našla drugega moškega, ki je zanjo lepo skrbel. Potem sem pristal na srednji pomorski šoli, nekaj časa sem bil mornar, kmalu pa sem spoznal Petra Božiča in Lada Kralja, nato pa tudi Dareta Valiča , ki je glavni "krivec", da sem postal igralec.

Eden od vaših otrok je sledil vaši poklicni poti. Si želite isto tudi za Aleksandra?

Želim mu to, kar si želi sam. Če bo v življenju počel kaj, kar ga bo osrečevalo, tudi veliko denarja ni pomembno. Aleksander je zelo nadarjen za ples. Najprej smo ga vpisali na hip hop, pa mu ni bilo preveč všeč, potem smo ga pa vpisali na jazz balet, ki mu je zelo všeč. Njegov učitelj nam je povedal, da ima neverjeten smisel za glasbo, ritem in gibanje. Tudi doma neprestano pleše. Sicer pa si želi plesati klasični balet.

Z Aleksandrovo mamo Oriano sta se ločila. Kako je Aleksander prenesel ločitev?

Z Oriano se zelo dobro razumeva in pri vzgoji zelo dobro sodelujeva. Trenutno tudi stanuje pri meni in prav o vsem se dogovoriva. Načrtuje selitev v bližino Aleksandrovega vrtca, nedaleč od mojega domovanja. Aleksander ve, da ga imava oba rada in da se tudi medsebojno spoštujeva. Na otroke moramo paziti, to so naši biserčki.