Danes sta Boštjan in Lara starša hčerke Rose in sina Dana. Navdušena nad družinskim življenjem pravita, da imata natanko to, kar sta si želela. "Zdaj je čas za otoke in družino," pravi Lara in dodaja, da bosta, ko bodo otroci odleteli iz gnezda, zaživela še eno romantično zgodbo.

V intervjuju za Bibaleze.si nam je Boštjan zaupal o svoji sramežljivosti, ljubezni do žene in otrok, o želji po še enem družinskem članu, o preživljanju prostega časa in še mnogo simpatičnih utrinkov iz njihovega življenja.

Kakšni so vaši spomini na otroštvo? Kakšen deček ste bili? Se vam zdi, da se v sinku Danu zrcali del vas ali je vaše popolno nasprotje?

Dan je po videzu skoraj fotokopija svojega očeta! Vsi pravijo tako in ko pogledam svojo sliko iz otroških let, se moram strinjati. Tudi sicer je precej živahen, navihan in bister kot le kaj. Tak sem bil menda tudi sam. Po drugi strani pa Larini starši za Roso govorijo, da je mala Lara.

Se spomnite kakšne zabavne vragolije ali prigode iz otroštva?
Seveda: neznansko sem imel rad zračno puško in z njo veselo ciljal razne predmete. Poleti pa sem si našel poseben strelski hobi: šel sem v sosedov sadovnjak, ustrelil v zrelo jabolko in sok ki se je začel cediti je kmalu privabil sršene. Tako sem dobil večji ostrostrelski izziv: zadeti sršena. Ni se jim dobro godilo. Ko so sosedje nato septembra pobirali jabolka, so v njih našli nenavadno veliko svinca... hitro so razkrinkali krivca in bil sem močno kregan.

Vam je bilo že kot otroku ljubo nastopanje ali ste bili morda bolj sramežljiv deček?

Bolj drugo kot prvo. Bil sem precej okrogel in verjetno je tudi to naredilo svoje. Tudi zdaj sem po vseh testiranjih bolj introvertiran kot obratno. Kar se mi v medijih zdi prednost: ne bom se izpostavljal za vsako ceno, ampak šele, ko bom imel kaj povedati.

Kako ste spoznali svojo ljubezen – ženo Laro?
V pevskem zboru APZ Tone Tomšič. Poleg vrhunskega petja in nepozabne družbe je bil zbor tudi okolje, ki je pred oltar pripeljalo zelo veliko parov.

Koliko časa sta bila skupaj preden sta se odločila za poroko? Kako pa ste jo zaprosili za roko? Ste romantik ali bolj praktičen tip človeka?

Ko sva postala par, nama je zelo hitro postalo jasno, da sva za skupaj in lahko resneje zastaviva. Po nekaj mesecih sva šla živet skupaj, imela skupne finance, skupaj kupovala pohištvo, avtomobile, nekaj najbolj naravnega nama je bilo deliti prav vse. Po petih letih sva se poročila, ampk poleg res dobre zabave nama poroka ni pomenila prav hude prelomnice v življenju. In mislim, da je tako tudi prav: poročiš se, ko želiš, da ostane tako kot je, ne pa takrat, ko misliš, da boš s tem kaj spremenil.
Aja, zaroka. Mislim, da je bilo kar romantično. Na novoletni večer sva si sama doma pripravila vrhunsko večerjo, se šla razvajanje kot v najbolj nobel restavraciji. In Lara ni slutila, da jo takoj ob polnoči, poleg voščila in poljuba čaka še prstan s prošnjo ...

Kako vam je Lara sporočila novico o prvi in drugi nosečnosti?

Pri prvi sva obadva bila nekaj dni na trnih, skupaj sva se spraševala ali je, ali ni. In test je neko popoldne pokazal, da je! Pri drugi pa je vsaj zame prišlo kot strela z jasnega. Zgodaj zjutraj sem mirno spal, Lara se je pripravljala za v službo, pride do postelje, se skloni k meni, me poljubi in zašepeta: "Romih, štirje bomo ..." Tako hitro še nisem bil buden.

Sta vprašala za spol otroka?

Ja, obakrat. Vendar pri Rosi do konca nismo izvedeli, Dan pa je že po nekaj mesecih na ultrazvoku pogumno pokazal, kakšne barve oblekic lahko začnemo kupovati.

Ste Laro spremljali pri porodu? Kakšni so vaši spomini? Je bilo vse v redu z njo in otrokoma?

Zame nikoli ni bilo debate: obvezno zraven. Verjamem, da ni vsakemu do tega, ampak če te ni tam, zamudiš eno največjih doživetij v svojem življenju. Predvsem pa je to SKUPNO doživetje, ki ni ravno romantična večerja v dvoje, ampak svojevrstna preizkušnja, ki par še trdneje poveže. Oba poroda sta potekala normalno, brez zapletov, drugi je bil po pričakovanjih krajši.

Kako se počutite v vlogi očeta? Kaj najraje počnete skupaj z Danom in Roso?

Biti eden od staršev je izkušnja, ki bi jo privoščil vsakomur. Je življenjska lekcija predanosti brez pričakovanja nagrade, doživljanja sreče le z dajanjem, povsem novo čustvo, nova osmislitev življenja. Rosa bi rada plesala, srečna je če jo vrtim, mečem v zrak, če lahko izvaja akrobacije in da ima svoje princeske, ponije, gradove, oblekce, pobarvanke ...
Dan odlično brca žogo, navduši ga vsak bager ali traktor, rad tolče po bobnu in povzroča hrup, rad kaj ušpiči ... zdi se, da imamo precej tipično razdeljene značilnosti.

Kako pa vaša družina preživlja prosti čas?

Imamo dvoje zelo aktivnih starih staršev, ki so nas vedno veseli. Veliko hodimo ven, starši vemo, da ga ni čez veliko svežega zraka in da po celodnevnem sprehodu otroci popadajo kot klade. Naš idealen dan je veliko gibanja zunaj, kakšno skupno packanje po kuhinji, mamino kosilo, očkove palačinke ali sosedova pizza, zvečer risanje ali kakšna pravljica in lahko noč. Mislim, da te ravno otroci naučijo, kako malo potrebuješ za lepo preživet prosti čas.

Lansko leto ste dokončali gradnjo nove hiše in se vanjo tudi preselili. Kdo je imel pri načrtovanju največ besede? Kaj vam je pri novem domu najbolj všeč? Kaj pa otrokoma?

Oba sva že od nekdaj snovala razna domovanja in tudi pri končni podobi naše hiše sva bila zelo enakovredna, seveda je Lara kot arhitektka znala vse skupaj spraviti v domišljeno podobo. Dobila sva tisto, kar sva želela – veliko svetlobe, stik z zeleno okolico, odprto, dihajoče domovanje in veliko udobja. No, dobila pa sva tudi kredit, zaradi katerega bova morala pridno delati še vrsto let … (smeh)

Kaj vas najbolj osrečuje?

Da se otroka razvijata v samostojni, ljubeči, skrbni, pozorni in veseli osebnosti. Ne bojim se za njiju, znala bosta živeti.

Nameravate morda povečati vašo družinico?

Želiva, ja. V hiši so tri otroške sobe in zadnja z veseljem pričakuje stanovalca. Ni ga še na vidiku, niti ne delava načrtno na tem, ampak če/ko bo, bo dobrodošel.

Lara, kakšen mož in oče je Boštjan?

Boštjan je predan oče in mož, čeprav ga čas resnično drži na kratkem. Na začetku najine veze je bil Boštjan izjemno romantičen in pozoren, bilo je lepše kot v filmu. Še danes hranim njegova zaljubljena sporočila na listih, v telefonu ... Potem iz para nastane družina, ki zahteva več razdajanja na več koncev in krajev. Tako je treba čas in pozornost usmerjati tudi v otroke in ni več samo partner tisti ki 'pokasira' vso pozornost in ljubezen. Nič narobe, več nas je, več ljubezi se lahko izlije v naš dom! To sva si želela in to imava! Zdaj je čas za otoke, družino, najin čas pa še pride nazaj. Otroci odletijo iz gnezda in midva bova kot par lahko na novo zaživela še eno romantično zgodbo.

Vas je v nosečnosti razvajal?

V prvi nosečnosti zagotovo ja, v drugi pa je razvajanje pomenilo že samo to, da je Roso sam oblekel, umil, dal spat, doma kaj postoril ... samo da je ostalo več časa za moj počitek. Ko že imaš prvega otroka, je druga nosečnost dobesedno drugačna. Komaj se zavedaš, da si noseč. Ni več časa da bi si gladil trebušček vsak dan, da bi se mazal s kremami proti strijami ... čas samo teče in ti se nepresatno ukvarjaš s starejšim otrokom. Razvajanje je res že to, da mož prevzame del gospodinjstva nase. Sicer pa nisem tip človeka, ki bi ga razvajanje blazno veselilo. Rada delam, do konca, do zadnje kaplje moči, do zadnje ure pred porodom. Tako sem potem zadovoljna sama s seboj. Boštjanu tako ni potrebno posebej paziti na ugajanje mojim željam, čeprav ga to najbolj veseli: da sam ugotovi, kaj bi mi godilo, in do potankosti izpelje presenečenje zame. Teh pa se je v 10 letih že kar nabralo.

Lara, kaj se vam zdi najpomembnejše v življenju?

Ko začnejo otroci rasti, se zaveš, kako je življenje res prekratko in kako ga nima smisla zapravljati za nepomebne stvari. Tako se mi zdi daleč najpomebnejša dobra volja! Kaj komu pomeni dobra volja, kako kdo do nje pride, pa je lahko zelo različno. Jaz jo k sreči že imam v naravi in včasih je dovolj pogled v nebo, opazovanje igre vetra z oblaki, da se počutim blažena. S slabo voljo načeloma zelo hitro opravim in takoj poiščem nekaj, čemur se je vredno nasmehniti, zavzdihniti ali ponosno pogledati. Zelo preprosto: načeloma sem srečna že samo zato, da sem lahko na tem prečudovitem, norem svetu!