V pogovoru za bibaleze.si sta nam zaupala, kako sta doživljala mesece Sabinine nosečnosti, rojstvo hčerke in kako se družinica znajde v troje.

Sta se zavestno odločila za otroka ali se je pač zgodilo? Kako sta se počutila, ko sta izvedela, da je Sabina noseča? Komu sta najprej povedala?

Sabina: Seveda sva se za otročička odločila zavestno in sporazumno in imela pri tem veliko sreče. Uspelo nama je po naravni poti in to takoj. Pa še Juriju je bila uresničena velika želja, saj si je želel punčko in punčka je po devetih mesecih tudi prišla na svet. Veselje je bilo veliko, a sva z veselo novico še malo počakala, kar pa je bilo zelo težko. Marsikdo je o stanju ugibal in srečno uganil, saj trditev, da se nosečnicam nosečnost takoj pozna, drži!

Sabina, kako ste se počutili v nosečnosti, kako vam je uspevalo opravljati vsakodnevne obveznosti?

Tako kot se vse obrne na glavo, ko rodiš, se tudi, ko izveš, da si noseča. Telo se začne spreminjati in odzivati drugače kot sicer, ampak meni je bilo prav to najbolj zanimivo. Prav fino se mi je zdelo, ko mi je rasel trebušček, ker se take ne poznam. Seveda mi je bilo občasno slabo, pa zaspana sem bila in imela blazen apetit, ampak vse sem jemala kot hec. Vsak dan sem prehodila Tivoli po dolgem in počez in prepričana sem, da je aktivnost najboljši recept, da si psihično in fizično stabilen. Jasno, pa crkljanje dela čudeže!

Igrala sem do sedmega meseca nosečnosti, snemala pa skoraj do roka poroda oziroma dokler me ni telo opozorilo, da je pa morda že čas, da se umirim. Ne spomnim se, kdaj sem imela toliko časa samo zase. Prebrala sem kup literature – mimogrede, nosečnicam priporočam roman Čudež v ravnovesju – in pogledala vse možne traparije na televiziji. Čez dan Dostojevski, zvečer pa Big Brother, tako nekako.

Jurij, kako ste vi prenašali Sabinino morebitno drugačno počutje, se je kaj spremenilo v primerjavi z življenjem pred tem?

Svojo ženičko sem v vsem podpiral in se z njo veselil vsake malenkosti. Prvih premikov, ultrazvokov … in ves čas upal, da je punčka – in res je bila. Sabina je bila super nosečnica, nič sitna in brez jutranjih slabosti. Pa z dobrim tekom, kar me je še posebej veselilo!

Kje ste poiskali informacije o nosečnosti, porodu, negi dojenčka? Ste se kaj posebej pripravljali na porod?

Sabina: Od vse literature, ki obstaja na to temo, in kupa revij se mi zdi internet oziroma forumi najboljši vodič. Sploh, ko se rodi dete. Ne vem, kje bi lahko dobila toliko nasvetov in izpovedi o krčih, mastitisu, temenicah, zamašenem nosku. Dojenček se razvija tako hitro, da enostavno ni časa za branje knjig, ti pa potrebuješ odgovor takoj. Zato hvala, ker ste tako ažurni in izčrpni. Mimogrede, pozdravljam vse mamice, ki delijo svoje zgodbe z nami. Hvala, ne vem, kaj bi brez vas!

Sta hodila v šolo za starše?

Jurij: Opravil sem hitri tečaj za mlade očke, kjer sem v dobrih dveh urah osvojil vse znanje za nego otroka in me kasneje ni nič več presenetilo! Šala! Seveda je teorija nekaj, praksa pa nekaj popolnoma drugega! Je pa vse super!

Sabina, ste se sami odločili za način poroda?

Ja, za naravni porod sem se odločila sama. O drugih načinih nisem niti razmišljala. Da bi se oropala tega enkratnega doživetja, sicer, aua, res bolečega, si ne bi odpustila. Sploh zdaj, ko je ta izkušnja že za mano. Moraš zakričati in moraš začutiti, zaradi tega nas moški spoštujejo in so nam „fovš“, ker tega pa res ne morejo!

Jurij, ste bili pri porodu, kako ste se počutili, ste kaj pomagali?

Seveda sem bil pri porodu prisoten, a nekoliko nervozen. Moški si sploh ne more predstavljati, kakšen film bo gledal, ker je porod in rojstvo TVOJEGA otroka edinstvena stvar. Ne moreš si predstavljati, kako bo in kaj bo! Ni variante! Ko je to malo bitje ugledalo luč sveta, sem se srečno razjokal in se moteno smejal. Tako majhna je bila, pa tako moja!

Kako in kdaj sta se odločila za hčerkino ime?

Sabina: Izbira imena za našega otroka je nekaj najtežjega. Vsak od partnerjev ima namreč svoj okus in želje. Povem vam, da je z idejami in posveti priporočljivo začeti čim prej. Fino je preveriti, kako se sliši ime s priimkom. Poskusite oboje, najprej priimek in nato ime in obratno. No, konec dober, vse dobro. Izbrala sva ime, ki ji zelo pristoji. Imava punčko Leni! Seveda smo jo dobro zalili, kot je v navadi. In to večkrat. S kom in kje, pa naj ostane skrivnost!

Jurij, kako ste zunaj porodnišnice praznovali rojstvo prvorojenke?

Da zapiješ otroka, sploh prvorojenko, učijo v šoli za starše, torej ...

Kako sta se znašla po prihodu domov, vama je kdo pomagal pri negi in vsakdanjih opravilih?

Jurij: Hvala bogu za babice in mame! Brez njih bi bilo res težko. Naša družina se je za nekaj časa preselila na Gorenjsko k Sabininim staršem, kjer smo se navajali na družinsko življenje. Pomoč je bila nepogrešljiva in nujno potrebna. Sabinina mama je kuhala, pestovala, crkljala in bila skratka najina desna roka!

Sabina: Ja, res, ena sama je mama!

Sabina, ste Leni dojili oziroma jo še? Ste kaj posebej pogrešali (družbo, prijateljice, službo)? Kako ste se vsi trije ujeli v novem življenjskem ritmu?

Sabina: Najina punčka je zelo ješča in zelo rada papa pri mamici. Tudi njena zdravnica je zelo zadovoljna z njo. Je dobrovoljka, ki rada poje in kaj poje. Z njo ni nobenih težav. Zelo radi smo skupaj in še raje kam skupaj odidemo. Na sprehode, k starim staršem … povsod, skupaj!

Jurij: Tempo je tako hiter in poln presenečenj, da se na nov način življenja privajava vsak dan sproti. Ni časa, niti potrebe, da bi se predajala občutkom in jih podoživljala. Jasno, da sva srečna, vesela, sva pa hkrati blazno utrujena in prepotrebna spanca! Vsega je, od klasike do hard cora! Otrok te prisili, da živiš tukaj in zdaj in to se mi zdi največja sreča!

So se za vaju, odkar sta postala starša, spremenile prioritete v življenju? Kakšen otrok je Leni, kaj jo razveseljuje? Jurij, ste ji že pokazali svoje številne „face“, ki pri občinstvu izvabljajo smeh?

Jurij: Sam sem zaradi novega člana nekoliko stopil na "bremzo", kar se tiče dela, ki pa ga je še vedno zelo veliko. Radi smo skupaj, se igramo in smejimo (ker se Leni že smeji in to je nekaj najlepšega), seveda ji tudi kaj odigrava in poveva kakšno pravljico, v kateri so zaradi najinega poklica liki zelo živi. Tudi vse igračke govorijo, vsaka s svojim glasom in imajo značaje. Zelo rada ima glasbo. Tisto s cedeja in peto v živo, v izvedbi mamice in očija!

Kako bosta hčerko vzgajala – strogo, liberalno, kako drugače? Kaj se vama zdi pri vzgoji najbolj pomembno? Česa si še posebej želita za Leni?

Jurij: Tako kot vsi se trudiva biti dobra starša. Svojim otrokom bova poskušala prenesti svoje znanje in moralne vrednote, ki sva jih sama prejela od svojih staršev. Stala ji bova ob strani in jo usmerjala na njeni poti. V kaj se bo razvila in kako, pa je stvar razvoja, usmeritev, predvsem pa njenih želja. Če bo kazala smisel za glasbo, jo bova v tem spodbujala, če pa bo hotela metati kopje ali kroglo, pa ji bom pokazal slike teh obilnih deklet in jo pod pretvezo peljal na balet! Kako in kaj … bomo videli. Vsega, kar pride, se veseliva. Samo da bomo zdravi in da se bomo dobro razumeli. Pustimo se presenetiti!

Sabina: Svoji punčki želim, da bo srečna in da se bo v življenju našla, tako kot sva se midva, da bo počela tisto, kar jo bo osrečevalo!

Kako in kje boste praznovali božične in novoletne praznike? Kaj bi v novem letu zaželela ljudem?

Jurij: Za praznike bomo skupaj. Darilo pa sva s Sabino že dobila 28. julija 2008, in sicer nekaj najlepšega. Leni pa še ni pisala dedku Mrazu, tako da ne vem, kako bo z njenim darilom. Glede na to, da je bila pridna …

Sabina: ... bo dobila milijon lubčkov! Najbolj si želim zdravja, za vse! In želim si, da bi bil vsak otrok na svetu ljubljen in sit!

Jurij: Vsem ljudem pa želiva lepše leto, kot je bilo to, predvsem pa denarja, zdravja, nižjih cen, cenejših živil, boljše službe in vse naj naj! Pa srečno!!!