Sanje

Obložena miza, polna dobrot. Družina je zbrana za mizo, vsi so srečni. V dnevni sobi stoji lepo okrašena novoletna jelka, pod njo pa lepo zavita in skrbno izbrana darila. Za hčerko punčka, ki jo že mesece kažejo v reklamah. Da bo sreča še večja, je poleg še voziček, v katerem jo bo lahko vozila. Za sina, ki je že osnovnošolec, prenosni računalnik, ki ga bo uporabljal v svoji sobi. Za moža pregrešno draga ura, za babico in dedka pa darilni bon, da si bosta lahko privoščila razvajanje v toplicah. Pod jelko je še ducat daril za sosede, prijatelje in znance. Sanje? Da, za nekatere družine so te le sanje ...

Resničnost

Veliko je staršev, ki vsak mesec »čarajo« z denarjem, da lahko plačajo položnice in kupijo hrano, toda tudi njihovi otroci imajo veliko želja. Kakašno žalost in stisko občutijo starši, ki svojim otrokom ne morejo niti enkrat na leto kupiti tistega, kar si tako močno želijo! Kako naj mama pove petletni deklici, da je punčka v izložbi res lepa, ampak zelo draga, da bo namesto nje dobila čokolado in sadje. Kako naj deklica to razume? Težko. Njene prijateljice v vrtcu bodo ponosno kazale najnovejše igrače, obleke, deklič pa naj pokaže čokolado? Mama bi jo najraje še nekaj dni po praznikih pustila pri babici, da bi se tako v vrtcu izognila prvemu navalu hvalisanja in razkazovanja razkošnih daril otrok iz bolj premožnih družin...

Tudi sama bi potrebovala topel plašč in nove čevlje, a se bo morala zadovoljiti kar s starimi, čeprav ji je v službi vsak dan neprijetno. Velikokrat ima občutek, da jo sodelavci gledajo v noge in se sprašujejo, če res nima drugih čevljev.

Pomagajmo prižgati iskrice v žalostnih očeh

V prazničnih dneh zadnjega meseca v letu se ti starši počutijo, kot bi jih kdo stisnil v kot. Nemočni komaj čakajo, da bo praznične norije konec in bodo spet začeli znova, brez blišča in prisiljenega veselja. Njihovi otroci bodo veseli vsake skromne pozornosti, saj so se že naučili, da brez denarja ni velikih želja. Tudi njihove očke bodo za trenutek zažarele, a v kotičku srca bo še vedno tlela čisto majhna želja po velikem, pravem darilu.

Zato se vsaj v teh dneh spomnimo na ljudi in še posebej na otroke, ki imajo manj kot mi in jim poskušajmo pomagati. Če ne moremo z denarjem, imamo doma vsaj kakšna oblačila ali obutev, ki jih ne potrebujemo več, igrače, ki so se jih naši otroci naveličali... Lahko jih odnesemo na eno od dobrodelnih organizacij, ki pomagajo ljudem v stiski, in tako prižgemo iskrice v žalostnih očeh... Da bodo vedeli, da niso sami!

O članku lahko klepetate tudi na forumu.