Po končani karieri leta 2000 ste se ustalili. Ali pogrešate nomadsko življenje, ko ste se v času tekmovanj selili iz kraja v kraj?

Potovanj in svojega starega načina življenja sploh ne pogrešam, kajti mejilo je na skrajnost. Predstavljajte si, da ste dvakrat, trikrat tedensko na Brniku in nazaj. Na koncu to ni več zanimivo, ampak naporno. Moram pa reči, da je naša družina glede potovanj še vedno aktivna in da gremo vsako leto na malo daljše potovanje, vsak petek pa se za dva dni preselimo na morje, v Kranjsko Goro, ali kamor koli že. Med vsakimi počitnicami tudi organiziramo izbrano aktivnost in se umaknemo iz mesta. Ker je to moj način življenja od prej, druge kar malo mučim s temi potovanji, ampak na koncu vidijo, da smo kot družina resnično skupaj edino takrat, ko kam gremo.

Kakšni so vaši spomini na trenutke, ko ste izvedeli, da ste noseči?

Glede na to, da sem imela pred tem operacije, zaradi katerih sem tudi končala svojo športno kariero, je bila moja prva nosečnost nekako načrtovana. Bila sem zelo navdušena in do zadnjega maksimalno aktivna, prav nič mi ni bilo težko. Trenutka, ko sem izvedela, da sem noseča, ne bom nikoli pozabila. Glede na to, kako sem prej gledala na "drugo stanje" in na nosečnice, moram reči, da je to nekaj blazno lepega, še posebej glede na to, kaj se zgodi po tem.

Nosečnost si predstavljaš drugače. Pri prvem otroku absolutno. Rekla sem si, da bom eno leto doma in da bom počivala. Naredila sem načrt, kako bom dala otroka v voziček, ga nahranila, šla na kavico, jo v miru spila, prišla domov, ga spet nahranila in tako naprej, on pa bo spal ves dan. Ampak to še zdaleč ne gre tako. V resnici so se mi sanje kar malo razblinile. Življenje se mi je obrnilo za 1000 odstotkov in mislim, da se vsakemu, ki dobi otroka.

Pred porodom sem bila navajena spati tudi podnevi. Če sem imela možnost, sem šla po kosilu za urico ali dve spat. Ko sem trenirala, je bilo to nujno potrebno. Potem pa za spanec kar naenkrat ni bilo več časa in to me je najbolj podrlo. Pravzaprav sem se vseskozi spraševala, kdo me je pripravil do tega, da sem šla še enkrat čez vse to, ampak vedno sem si želela imeti tri otroke, in sicer tri fante. Pri dveh sem ostala, enega pa že itak imamo, tako da so res trije doma. Na srečo je bila pri drugem sinu glede spanja in vsega čisto druga zgodba. Mogoče sem tudi sama reagirala drugače in je bilo veliko lažje.

S kakšnimi tegobami ste se srečevali v času obeh nosečnosti in kako ste se spopadali z njimi?

Od prve nosečnosti naprej ne uporabljam več parfumov. Druga stvar je, da nisem pila kave, ki jo obožujem in bi jo lahko pila cele dneve. Pet mesecev mi je bilo zelo slabo. Zjutraj, ko sem vstala in je Žele prišel iz kopalnice naparfumiran, sem že bila na stranišču. Če je bila na mizi kakšna vrečka s salamo, sem bila tudi na stranišču. Dejansko sem tja letela zaradi vsake močne vonjave. Ampak vseh devet mesecev je bilo nekako v pričakovanju, vseskozi si v zelo čudnem stanju, ko ne spoznaš samega sebe. Jaz sem bila, recimo, ves čas zadovoljna. No, saj tudi sicer nisem slabe volje, ampak vseeno je bilo to nekaj novega, drugačnega.

Kaj oziroma kdo vam je bil v času nosečnosti v največjo pomoč in oporo?

Če je bilo kaj takega, sem takoj poklicala svojo zdravnico. Moram pa reči, da nisem imela nobenega omembe vrednega problema. Prebrala sem nekaj knjig, ampak med nosečnostjo tako ali tako bolj bereš o dojenčkih. Za šolo za bodoče starše sem bila prepričana, da traja deset dni oziroma en teden, v resnici pa je trajala dva meseca. Jaz sem se namenila tja šele tik pred porodom, tako da sem ujela samo dve uri. Na srečo pa se vseh devet mesecev toliko pogovarjaš z ljudmi, ki že imajo otroke, in z drugimi nosečnicami. Naenkrat se ti zdi, da so vse okoli tebe noseče, da imajo vsi dojenčke in otroke ter da se vsi pogovarjajo o otrocih in o nosečnosti, tako da izveš veliko stvari in je to povsem dovolj.

Obakrat sem imela carski rez, tako da sem obakrat spala. Porod je bila stvar, ki sem se je jaz najbolj bala v življenju. Do zdaj me ni bilo nobene stvari tako zelo strah kot poroda, razen teme, ampak te me je strah že od nekdaj. Bila sem že teden dni čez rok, tako da so mi porod kar sprožili. Aljaž pa ni hotel  ven – še danes ima težave s tem, da je prišel na svet – in sem čakala in čakala, bilo me je tako strah, da je zdravnica, ki me je prišla dvakrat pogledat, rekla, naj mi dajo še malo pomirjevala. Na koncu so se odločili, da ne bo šlo drugače kot s carskim rezom.

Pred drugim porodom pa smo se dogovorili za točen datum in nanj imam zelo lepe spomine. Prišla sem v porodnišnico, tam so me pripravili, nekaj sem popila, počakali so, da so vse druge porodnice rodile, dali so mi narkozo in rodil se je Aleksander.

Pri Aljažu se spomnim, da sem se ravno prebujala, ko so mi ga prinesli in mi ga dali v naročje. Spomnim se, da je zelo jokal, jaz pa sem samo pritisnila na gumb in prosila, naj ga odnesejo, ker ga nisem mogla poslušati. Moja mama se je ustrašila, da imam poporodno depresijo, da zavračam otroka. Pravijo, da mora otrok skozi proces naravnega poroda in vzpostaviti takojšen stik z mamico, jaz pa sem med porodom spala. Mogoče so vse to tudi raziskali, ampak težko verjamem, da so to lahko ugotovili pri dojenčkih, ki ne govorijo in ne znajo izražati svojih čustev.

In še ena stvar ena stvar je bila zelo zanimiva, o tem se še danes pogovarjam z mamicami, ker sem bila prepričana, da sem malo čudna, ampak vidim, da nisem. Gre za to, da nisem občutila tiste blaženosti, ko sem dobila dojenčka v roke. O tem govorijo vsi starši, jaz pa tega nisem doživela, pa imam ravno tako rada svoja otroka. Naj se torej potolažijo vse mamice, ki prav tako niso ali ne bodo takoj doživele teh občutkov.

Kako zelo se je spremenilo vaše življenje po rojstvu prvega in drugega otroka?

Mislila sem, da je atletika težak šport, toda bila je "mala malica" v primerjavi s starševstvom. Še težje mi je bilo, ko sta bila sinova še dojenčka, pa ne samo zaradi pomanjkanja spanca. Morda sem bila pretirano panična, še posebej pri Aljažu, čeprav ni bil nikoli bolan in ni imel kakšnih večjih težav. Kljub temu pa sem vseskozi mislila, da je nekaj narobe. Če ni jedel po dveh ali treh urah, me je skrbelo, da bo tisti trenutek umrl. Takim stvarem se lahko danes samo nasmejem. Bodoče mamice, ne počnite tega! Otrok ne bo umrl, tudi če malo zajoka. Pri nas je bilo namreč tako, da smo vsi skočili, takoj ko je odprl usta. Najtežje mi je bilo vzpostaviti red in biti 24 ur na preži ter misliti na to, kaj narediti, da ne bo jokal. To je težko. Zdaj, ko sta večja, ko lahko gremo skupaj ven, ko lahko gremo kamor koli, je zame veliko lažje in sem dosti bolj sproščena.

Od prvega dneva, ko sem se začela ukvarjati s športom, mi mama ni nikoli rekla, da moram na trening, ker ji ni bilo treba, saj sem bila bolj ali manj ves čas na stadionu. Ko so prišla večja tekmovanja in boljši rezultati, sva s trenerjem vedno ciljala na maksimum. Pri Aljažu sem si, recimo, vsak dan znova rekla, da tega ne smem zahtevati od njega. Danes opažam velik problem pri starših, katerih pet-, šestletni otrok se vsak dan udeležuje ene ali celo dveh aktivnosti. Sama se glede tega strogo držim pravila, da imata sinova aktivnost dvakrat na teden po eno uro, pa še to na najbližji lokaciji.

Sicer se vsake toliko časa zalotim pri razmišljanju, kaj bi lahko še počeli, na koncu pa tega ne izpeljem. Skupaj smo se odločili, da do približno desetega leta oziroma dokler ne bosta sama vedela, kaj bi rada počela, ne bomo rinili v njiju. Naj se igrata. Edino, kar je zame še nerazumljivega, je današnji šolski sistem. Sami smo ju morali naučiti brati in pisati in to zelo nerada počnem z njima, ker se mi zdi, da sta še premajhna za te stvari. To smo mi počeli v šoli in tega ne bom nikoli razumela. Na koncu vidiš, da so starši tisti, ki odločajo o prihodnosti svojega otroka in o tem, kaj bo počel, koliko bo znal in kaj bo.

V času, ko ste se odločili zaključiti svojo športno kariero, ste doživeli veliko razočaranje, in sicer zaradi egoizma. Predvidevam, da boste svoja otroka vzgajali v drugačnem duhu.

Izkušnja je bila, glede na to, da sem bila skoraj 20 let članica atletskega kluba Olimpija, res zelo slaba. Ko bi mi namreč morali izplačati znesek, ki mi je po pogodbi pripadal, se je vse končalo. Tisti, s katerimi sem sodelovala 20 let, so zatajili, kar me je zelo prizadelo. Tudi trener, s katerim sem dve desetletji izredno dobro sodelovala in me je tudi pripeljal do vrhunskih rezultatov, se je na koncu obrnil proti meni. Takrat sem izstopila iz športnega društva. Upam, da moji otroci ne bodo taki, ker me človeški egoizem izredno moti. Tega ne bom mogla nikoli razumeti. Otroka sta sicer še majhna in se bosta morala prilagoditi, vseeno pa mislim, da se na dolgi rok bolje obnese poštenost.

Ali ste stroga mama?

Otroci so različni, vsak starš ima svoja pričakovanja, nekako poskušaš narediti najbolje in se tolažiš s tem, da nihče ni popoln. Sem zelo stroga, velikokrat mogoče preveč, in sicer glede vsega. Toda pri dveh fantih, ki sta zelo živahna, moraš imeti kar trdo roko, da preživimo in da izpeljemo dan tako, kot je treba. Stroga pa sem zato, ker gledam na varnost. Če bi pustila, da počneta in govorita vse, kar se jima zljubi, bi bila že večkrat na urgenci, tako pa smo vsi celi in zdravi.

V času svoje športne kariere ste se znali dobro motivirati, tudi ko ste se počutili slabo ali niste imeli volje. Tudi starševstvo je lahko zelo naporno. Kaj bi vi svetovali tistim, ki jim primanjkuje energije?

Z družino smo vse poletje in zimo vsak dan zunaj, izjema so višje sile in morebitne bolezni. Mislim, da je to najboljši recept, ker je zdravje pri otrocih na prvem mestu. Poznam veliko staršev, ki sedijo v hiši, otroke dajo pred televizijo, potem pa se pritožujejo, da so bolni. Mi smo zunaj, kolikor se le da, in smo zdravi že eno leto, brez kakršnega koli prehlada – ne bom se preveč hvalila, ker to pride še prehitro. Morda bo ta podatek vsakega starša pripravil do tega, da se bo oblekel in šel z otroki ven. Pa ne samo to. Otroci vse več časa presedijo pred računalniki in televizorji.

V svoji atletski šoli imam zelo veliko izkušenj z otroki od tretjega do 15. leta in – zdaj bom grdo rekla, ampak moram povedati – opažam, da so otroci motorični debili. To pomeni, da otrok pri dveh letih ne zna sam na tobogan, da se ne zna sam spustiti po njem, da ga starši pri dveh, treh letih še vedno držijo za roko, da ga imajo pri treh letih v vozičku, da ne vozi kolesa pri treh, štirih, petih letih – seveda ne brez koleščkov. Najbolj pa me moti to, da otrok ne zna sam teči in da pade vsakič, ko štarta. Starši namreč mislijo, da če lahko otrok tri ure leta po stanovanju sem in tja, da je to to. Ko pa ga pripeljejo v atletsko šolo, vidijo, da je to dejansko vse, kar zna, pri vsaki drugi vaji pa že pade in to je skrb vzbujajoče. Dovolj je, da ga peljejo na igrišče in ga tam pustijo. Seveda naj stojijo zraven, ampak otrok naj sam pleza na tobogan in naj se sam spusti na tla ipd. Starši, delajte na tem!

Staršem torej priporočate, da otroke včlanijo v atletsko šolo ...

Atletska šola je ključ do uspeha. Starši, ki pripeljejo triletne otroke, mogoče mislijo, da je vadba dvakrat tedensko po eno uro premalo, toda vadba je vodena, izvajajo jo ljudje, ki so za to usposobljeni, delajo pa vaje, ki jih starši doma zagotovo ne izvajajo. Doma si, denimo, ne boš podajal žoge, z otrokom delal prevalov, ga učil hoje po gredi ali hoje vzvratno. Otrok ne more razvijati motorike in koordinacije med tekanjem po stanovanju, tako da je napredek pri najmlajših otrocih prav po zaslugi vodene vadbe resnično velik.