Če se za grajanje in kaznovanje že odločimo, se moramo najprej zavedati, da je to usmerjeno na otrokovo neustrezno ravnanje, in ne nanj kot osebnost. To lahko otrok razume šele tedaj, ko je ustrezno seznanjen s "pravili igre", zato otroci najprej potrebujejo pravila in meje, ki mu jih postavljamo odrasli, to pa zahteva aktivno, skrbno in dosledno vzgojo.

Kako vzgajati brez uporabe kazni?

Veliko je situacij, ko ne potrebujemo niti moraliziranja niti kaznovanja, saj znamo odrasli nevsiljivo spremeniti stanje, v katerem se začne otrok obnašati neustrezno. Na primer: otrok pri igri ne upošteva pravil, zato se dogovorimo, da se bo igral kaj drugega. Če po nesreči polije sok po mizi, mu damo krpo, da madež pobriše in podobno.

Če se že odločimo za grajanje dejanja, potem to storimo mirno, brez vika in krika, in pri tem uporabimo tako imenovana "jaz" sporočila: "mene moti + natančen opis vedenja". Še enkrat poudarjam, da otrok razume svoje neustrezno ravnanje takrat, ko se ga zaveda in ga je sposoben oceniti ter ko je seznanjen s pravili in mejami, ki morajo biti utemeljene. Če se kljub dogovoru prekoračijo in se jih ne spoštuje, potem je potrebna tudi doslednost pri sankcioniranju takšnega vedenja.

Kaznujemo v afektu, pozneje to obžalujemo

Pomembno je, da si starš prizna, da tudi on dela napake, saj popoln starš in popolna vzgoja ne obstajata. Starši velikokrat sproščajo na otroku svojo frustracijo ali jezo, ki so lahko posledica stresa na delovnem mestu ali česa drugega. Vendar to ni opravičilo za njihovo nasilno ravnanje. Če se že nekoga definira kot starša in kot odraslo osebo, potem se mora temu ustrezno tudi obnašati. Čustveno in socialno nezreli posamezniki namreč najdejo krivca za svoje ravnanje zunaj sebe – torej v drugih – v tem primeru v otroku: "Mulc je kriv za to, da sem slabe volje!" Osebnostno zrel posameznik ve, da je sam odgovoren za svoja ravnanja, občutenja in reakcije nanje. Seveda to ne pomeni, da je to lahko delo. To je vseživljenjski proces, ki ga moramo najprej ozavestiti, če ga želimo spremeniti. Za oboje potrebujemo izjemno notranjo motivacijo. Ampak kot pravi že pregovor: kjer je volja, tam je tudi pot.

Če torej starš naredi napako, se je dolžan otroku opravičiti. Logično je, da se opravičimo sodelavcu ali prijatelju, zakaj je torej nenavadno, če se opravičimo otroku? Pa saj je tudi on človeško bitje, vredno spoštovanja. Ne samo, da se to spodobi, s takšnim ravnanjem smo otroku tudi za zgled.
Kako se otroku opravičiti in mu pojasniti naše neustrezno obnašanje, je zopet odvisno od posameznega otroka – od njegovih individualnih značilnosti, stopnje razvoja na mentalnem, čustvenem, socialnem in govornem področju.

Starši, ki nezaželenega obnašanja ne krotijo

Starši različno interpretirajo vzgojo – nekateri so za trdo, nekateri za anarhično, spet drugi za demokratično. Demokratično vzgojno ravnanje od odraslega zahteva osebnostno zrelost, jasno zastavljene meje in pravila ter veščine sporazumevanja, zato je tudi najtežje, ker je vzgoja nenehna komunikacija. Takšni starši so pozitivna in zdrava avtoriteta, ki ne temelji na sankcijah, temveč na znanju, osebnosti in izkušnjah. Takšni starši so strogi tako do sebe kot otroka samega, obenem pa otrokove potrebe spoštujejo, so za njegova mnenja, želje, potrebe občutljivi, kar ustvarja ugodno emocionalno klimo.

Pri demokratični vzgoji gre za obojestransko zavedanje o pravicah, dolžnostih in odgovornosti. Otroku so pravila in meje obnašanja pojasnjena. To je nujno potrebno, saj če želimo, da jih otrok upošteva, jih mora najprej razumeti, in če jih ne upošteva, da ve, kaj temu sledi – vzgojna kazen.
Pravila in meje morajo veljati tudi za starša, ne samo za otroka. Otroci so zelo občutljivi na dvojna merila, saj imajo izjemen občutek za poštenost in pravičnost.