Skoraj eno leto že delaš kot pomočnik vzgojiteljice v vrtcu – kako se je to zgodilo?

Od nekdaj sem si želel delati z otroki. Najprej sem se zaposlil v slovenski vojski, kjer sem bil dve leti. To je bila zanimiva služba, saj sem po duši športnik in obožujem naravo. V tem času pa sem tudi hodil v šolo za vzgojitelja. Tako sem septembra lani začel delati v škofjeloškem vrtcu, v jaslih.

Kako se počutiš v kolektivu, kjer, seveda, prevladujejo ženske?

Odlično je! Imam super sodelavki Niko in Irmo in smo krasen trio! Nikoli se nisem čutil nič drugače kot druge sodelavke.

Kakšen pa je tvoj odnos do otrok?

Ja, otroke obožujem, z njimi se dobro razumem. Moja sodelavka Nika pravi, da sem preveč popustljiv, ker me že »vrtijo« okrog prsta. Otroci si sami postavljajo meje, mi pa smo zato, da vemo, kdaj jih je potrebno ustaviti. Kaj pa lahko človek stori, ko ga malček milo pogleda nekje izpod čela? Vsak se stopi, tudi jaz, čeprav vem, da to ni vedno prav.

Glede na to, da si glasbenik, ali to pomeni, da v tvoji skupini v vrtcu več pojete kot v drugih?

Ne morem reči, da več pojemo, lahko pa bi rekel, da veliko pojemo. Z veseljem dam kitaro na rame in grem skozi vrtec, kjer prepevam z vsemi otroki.

Kaj pa prepevate? Se ti zdi, da naši otroci poslušajo dovolj kakovostno glasbo?

No, če dobro premislim, je odgovor ne. Premalo poznajo pravo slovensko, predvsem pa narodnozabavno glasbo. V vrtcu otrokom pogosto zavrtim tudi glasbo, v kateri igra harmonika, saj menim, da bi morali poznati tudi to zvrst.

Pa te kdo čudno gleda, ko vrtiš narodnozabavno glasbo?

Ja, me, pa se ne dam!

Glasba ti veliko pomeni, je to tudi razlog, da jo predajaš otrokom?

Prvič sem zapel, ko sem se rodil in tako se je nadaljevalo. Oba, oče in mama sta glasbenika, tako praktično živim z glasbo od rojstva. Zgodaj sem se začel učiti klavir, v osnovni šoli pa sva z bratom hodila k pevskemu zboru. Najprej zato, ker smo tam dobili tako dobre sendviče, mmm! No, kasneje pa sem ugotovil, da klavirja ne morem vzeti s seboj na zabavo in sem se kar sam začel učiti kitaro. Glasba in narava mi res pomenita veliko in otrokom želim dati vsaj delček tega.

Svojih otrok še nimaš, ali o tem s punco morda že razmišljata?

Seveda si želim svojih otrok, a nisem načrtovalec, rad sprejmem stvari, ki pridejo same po sebi. Nikoli ne razmišljam, kdaj in koliko otrok bova imela, želim si jih in želim si, da bodo zdravi.

Prihajaš iz velike družine. Kakšne spomine imaš na otroštvo?

Res nas je veliko, imam polsestro, polbrata, potem še dva brata in sestro, ki je pred kratkim praznovala 18. rojstni dan. Brez njih si ne znam predstavljati življenja. Od malega smo se res dobro razumeli. Brata in jaz smo rojeni drug za drugim, tako da so naše vezi še tesnejše. Ko sem dobil sestro, sem bil star 11 let in kadar sta oče in mama hodila po koncertih, sem skrbel zanjo in to mi je bilo v veselje. Najbolj se spominjam tega, koliko časa smo preživeli v naravi. Današnji otroci niti pol tega časa ne preživijo tako, kot smo ga mi. Brez skrbi smo se ves dan potikali po gozdu ob reki Sori, se igrali igre, ki jih otroci danes niti ne poznajo.

Misliš, da boš lahko v tem duhu vzgajal tudi svoje otroke, je to v tem norem času sploh mogoče?

Če je volja, se vse da. Svoje otroke bi rad vzgajal tako, kot so moji starši mene, moje brate in sestri. Upam, da bomo lahko veliko zunaj, v naravi. Verjamem, da je to mogoče, le čas si je treba vzeti.

Kakšna naj bi bila mati tvojih otrok?

Predvsem mora imeti enake interese kot jaz: ljubezen do narave, glasbe, športa … Super pa je, da tako že imam!

No glede na to, da imaš kar tri brate in dve sestri, izkušnje nabiraš tudi s katerim od nečakov?

Ja, res je, imam eno nečakinjo, ki jo veliko premalo vidim. Kriv sem pa sam, ker si enostavno ne vzamem dovolj časa. Obljubim, da se bom poboljšal!

Trenutno je tvoje življenje kar naporno. Služba v vrtcu, nastopi s skupino Čuki, intervjuji ... Kakšne so tvoje želje, cilji, načrti za prihodnost?

Kot sem že povedal, nisem načrtovalec, stvari nikoli ne načrtujem, zato si tudi ne postavljam nekih ciljev. Tisto, kar pride dobrega, sprejmem, kar pa ni dobro, tudi skušam sprejeti in obrniti v dobro. Do zdaj mi je kar šlo ... 

O članku lahko poklepetate tudi na forumu.