In nato so se začeli tisti dnevi, ko sem se počutila nenavadno. Veliko mi je bilo slabo, zjutraj sem bruhala, vonj se mi je izboljšal na super moč in kar je najpomembneje, izostala je menstruacija. Nikakor si nisem upala kupiti testa za ugotavljanje nosečnosti, čeprav sem bila globoko v sebi prepričana, da sem noseča. Ko sem ga po dolgem premišljevanju le kupila, je bil pozitiven. Seveda sem jih kupila še več in vsi so bili pozitivni. Z Vitom nisva bila prepričana, ali je to dobro ali ne. Veliko sva premišljevala in čeprav sva vedela, da bova otroka obdržala, se je po najinih glavah podilo marsikaj.

Bila sem brez službe, povsem na začetku študija in ker enostavni ni šlo, sem študirati prenehala. In potem še ena težava. Moja mama. Čeprav ni stroga in je najboljša mama na svetu, ji nikakor nisem upala povedati. Vedela sem, da na začetku ne bo vesela, a ne zaradi nosečnost, temveč zato ker nimam službe in nisem končala šole. Tako sem odlašala z novico, da je na koncu izvedela od nekoga povsem tretjega in njena reakcija je bila pričakovana – kaj pa šola? Sčasoma se je vse pomirilo in sprijaznili smo se s prihodom novega člana.

Prečudovito je bilo videti svojega otroka na prvem ultrazvoku in komaj sem čakala da devet mesecev mine. Čeprav je bil moj predvideni rok poroda daleč, pa je vse skupaj minilo zelo hitro. Vsak dan sem preživela kar se da aktivno, veliko sem tudi spala, saj so mi prijateljice govorile, naj se naspim, prihaja namreč čas, za to ne bo več časa. Ta nasvet sem ubogala. Dan D se je bližal. Ne vem zakaj, a imela sem občutek, kot da se bo dojenček rodil prej. A ni bilo tako. Vsak dan sem bila bolj okrogla, ne samo na trebuščku, ampak tudi vsepovsod drugje. Do poroda sem se zredila kar 25 kilogramov. Čeprav me je moja ginekologinja ves čas opozarjala, so se kilogrami kar nabirali. Res pa je, da bi se brez njenih opozoril zredila še bolj. Moj šesti čut, da bom rodila prej, me je povsem izdal. Na predvideni datum poroda sem odšla v porodnišnico. . Po pregledu so mi povedali, da še nič ne kaže na porod, zato so me poslali domov, vrnila pa naj bi se čez dva dni.

A naslednji dan se je zgodilo nekaj čudnega. Z mojim dragim sva se zabavala, se podila po stanovanju gor in dol, se lovila in packala s flomastri, a ta najina igrivost se je v hipu zaključila, ko mi je odtekla voda. Ker sem se tako zelo smejala, Vitu nisem mogla niti povedati, kaj se dogaja. Ko je zagledal, kako razkoračena v polnem smehu stojim z lužico med nogami, je najprej cel prebledel, nato pa s trepetajočim glasom vprašal, če mi je ušlo. Zbežala sem v banjo in se stuširala, medtem pa sva se spraševala, kaj bi to bilo. Čudila sva se, ker naj bi vode, ko odteče bilo veliko, meni pa je odteklo zelo malo. Vzela sva telefon in klicala naokrog, kaj naj bi to bilo. Nekateri so rekli, naj greva takoj v porodnišnico, drugi da naj počakava, tako da od njih ni bilo nobene pomoči. Vito je rekel: „Devet mesecev sva čakala na to vodo, pa da zdaj ne bi šla?“

Takoj sva se odpeljala v porodnišnico. Nobenih popadkov, nobenih bolečin. Po pregledu je doktor rekel, da bom morala čez noč ostati v porodnišnici, saj naj bi mi voda delno odtekla. Do takrat že tako čustvena, sem to postala le še bolj. Vitu sem se usedla v naročje in se zjokala, čeprav ne vem, zakaj. Morda zato, ker v bolnišnici nisem nikoli bila , morda ker bi pogrešala Vita, morda ker me je bilo strah. Ne vem. Vito je odšel, sledila je večerja, potem pa CTG na vsaki dve uri. Nič se ni dogajalo. Odločili so se, da grem zjutraj v porodno sobo in če popadkov ne bi bilo, bodo umetni. In tako je bilo. Zjutraj ob šestih so me zbudili, me odpeljali na pripravo, nato v porodno. Odprta sem bila le en centimeter. Premalo. Ob osmih so mi začeli dajati umetne popadke.

Nato sem čakala, kdaj bo prišel Vito, sestre sem vsaki dve minuti spraševala, kdaj lahko pride. Ob pol devetih je bil že ob meni, bilo mi je lažje, a ne dolgo, saj so se hitro začeli prvi popadki. K meni je prišla zdravnica in rekla, da se bo porod začel komajda ob dveh, le čudež bi se moral zgoditi, da bi lahko začeli prej. Jaz pa že ob enajstih nisem več prav dobro vedela zase, ne vem, kako bi zdržala brez Vita. Popadki so bili vse močnejši, mislila sem, da mi bo maternica ob vseh teh bolečinah počila. Po dveh injekcijah, ki sta blažili nenormalne bolečine, sem bila vsa omotična. Ob dvanajstih je končno prišla ista zdravnica in rekla, da so nas obiskali angelčki, s porodom smo začeli prej. Vsakič, ko je bilo potrebno potiskati, sem zaradi neznosnih bolečin rekla, da ne morem. Bila sem brez moči, omotična, čeprav me je vsak popadek dvignil pokonci. A nekako je moral priti ven. Tako ali drugače.

Čeprav se ne spominjam vseh podrobnosti, pa se zelo dobro spominjam, ko sem prvič zagledala moj največji zakladek. Ko so mi ga položili na trebuh, sem ga objela in ves čas držala. Niti za sekundo ga nisem hotela izpustiti. „Ty, tako ti je ime,“ sem rekla. Vsa omotičnost je izginila in gledala sem le njega. Obrisali so ga, zmerili, stehtali, slikali z očkom in spet je bil pri meni. Bila sta. Postali smo družina. Srečna družina, ki se je po tem počasi ustvarila domek in zdaj živimo srečno, kot v pravljici. Naša štručka je sicer stara že osem mesecev, a zame bo vedno tisti dojenček, ki je ves zguban v porodni sobi ležal na mojem trebuhu.