In česa si vsi najbolj želimo, ko prinesemo otroka iz porodnišnice domov? Da bi bil zdrav, pameten in da bi čim prej shodil. No, to zadnje je malo karikirano, ampak običajno res slišiš starše, ko komaj čakajo, da se otrok začne obračati, potem, da bo skobacal, se znal usesti in na koncu, da bo shodil. Ampak, vsaj pri prvem, se ne zavedamo, da bolj ko je otrok gibalno aktiven, več nadzora potrebuje. Kmalu ugotovimo, da mogoče niti ni bilo tako slabo, ko se je znal samo obračati, saj ga je sedaj, ko kobaca in vstaja ob opori, povsod dovolj. Kar je seveda dobrodošlo in za otroka normalno. Ampak kaj ko ne bi ves čas silil v razne nevarnosti, da človek res ne more niti za sekundo odvrniti pogleda.

Kdor nima otrok ali pa je že pozabil, kako je to videti, je lahko pameten, ko gleda, kako starši iz meseca v mesec, ko je otrok gibalno vedno bolj spreten, prilagajamo stanovanje otroku in njegovi varnosti. Večkrat sem že slišala, da stvari po stanovanju ne smeš umikati, otroku moraš namesto tega dopovedati, da se določenih stvari ne sme dotikati in jih nositi okoli. In to je to, če si dovolj vztrajen, bo otrok slej ko prej dojel, da tega res ne sme. Hm, kaj pa vem?! Očitno potem res cele dneve ne delaš drugega, kot ves čas samo dopoveduješ otroku, kaj sme in česa ne, no, če ima kdo toliko odvečnega časa naj kar, jaz ga nisem imela. Preprosto umakneš tisto, kar ni za otroka in zadeva rešena. Saj to ne pomeni, da revež kobaca po praznem stanovanju in nima česa za raziskovati, ampak kakšne steklene vaze in različne stvari, ki se z lahkoto razbijejo, pa res ne mislim razstavljati pred očmi otroka, ki še niti približno ne ve, kaj je to nežen prijem.

Da ne omenjam, da so otroci očitno rojeni z magično privlačnostjo do vtičnic, računalnikov, televizij, gumbov na katerikoli kuhinjski napravi ali sploh čemerkoli, kar ima gumbe, do raznih kablov, žic in razno raznih napeljav. Pri nas je recimo Tim bil obseden z obračanjem gumbov na kuhinjski pečici. Pa si mu lahko tisoč in enkrat rekel, da ne sme, ga to niti malo ni oviralo, da ne bi vsakič, ko je zagledal pečko, prikobacal do nje, se prijel za ročaj in vstal ter kakor hitro se je dalo, obrnil gumb do konca, dokler ni šlo več. Nič ni pomagalo. Edino, kar me je tolažilo, da je vedno obrnil samo gumb za temperaturo, nikoli pa gumba, kjer bi izbral način gretja in posledično pečka nikoli ni začela delati.

Tudi med tem ko sem kuhala, se je ves čas smukal okoli mojih nog in ves čas želel gledati na štedilnik, kaj se kuha. Običajno sem ga potem zadnjih pet minut posedla za mizo v stolček in dokončala kosilo. In tako sem nekega dne naredila enako, posedla sem ga za mizo, za štedilnikom pa še dokončevala pripravo kosila, vmes pa mi je že nekajkrat prišlo na misel, da je res vroče. Vendar sem bila zatopljena v kosilo in nisem sploh registrirala, kaj se v resnici dogaja. Timovo kosilo sem dala na krožnik, se usedla zraven njega in že sem mu hotela dati žlico v usta, ko me je zmotila v pečici neka čudna svetloba. Odložila sem žlico in se približala pečki, na kar v šoku ugotovila, da je v pečki ogenj. Kaj, od kje v pečki ogenj?! Saj nič ne pečem v pečki, da bi se zažgalo. Brez da bi sploh karkoli razmišljala, sem odprla pečko in logično je nastal še večji ogenj. Skoraj me je kap. V tistem trenutku mi po glavi rojilo samo to, kako bom pogasila ogenj. Toliko sem bila vseeno prisebna, da mi je kapnilo v glavo, da z vodo ne smem politi. Hitro sem nazaj zaprla pečico in sto na uro stekla po brisačo, jo na hitro zmočila pod vodo in dobro ožela ter z njo pritekla nazaj v kuhinjo, kjer je še kar gorelo. Ponovno, tokrat sem bolj previdno odprla pečko in nekako potegnila pekače iz nje in jih na hitro prekrila z vlažno brisačo. Ogenj pogašen!!! Odleglo mi je kot še nikoli. Ko sem dvignila brisačo, sem pod njo zagledala popolnoma črno kuhinjsko krpo, ki sem jo očitno pozabila vzeti iz pekača, ko sem jih pospravila v pečico. Ampak kdo je prižgal pečko? Očitno se je Tim naučil obrniti tudi gumb za nastavitev načina gretja in spekel kuhinjsko krpo na 250  stopinj C.

Najbolj grozno od vsega pa je, da sem Tima pustila kar samega v kuhinji, med tem ko sem sama letala po stanovanju vsa panična. Kljub temu da je Tim veselo opazoval zelo zanimivo dogajanje in potem še cel mesec vsem skušal dopovedati, kaj se je dogajalo, bi si celo življenje očitala, če bi se mu zgodilo kaj hudega. Dobra šola … predvsem zame.