S hrbtom se obrnem stran, ker bi res prijalo odspati še ''eno čisti kratko kitico''. Če nisem sanjala ponoči, sanjam zdaj – o spanju namreč.

Pikec je spet vztrajen. S svojimi majhnimi rokami tolče po mojem hrbtu, zraven pa spušča prav smešne glasove. Ampak mama se ne da – pretvarjam se, da spim, čeprav komaj čakam, da se zazrem v najlepše oči na svetu. Poskusi z vlečenjem za lase, obrnem se k njemu, oči pa še vedno pustim zaprte. Prebrisanec ve, da je mama budna, če so oči odprte, zato mi začne s svojimi drobnimi prsti odpirati oko. Komaj zadržujem smeh; pametnega fantka imam!Zanima me, kaj bo naslednji korak … in mali princ se odloči, da me zbudi s poljubčkom! Seveda sem takoj odprla oči in nasmešek mojega malega smisla je tudi na moj obraz narisal velik nasmeh … Dobro jutro!

Čarobnost juter, ki sem jih deležna zadnjih skoraj 10 mesecev, je težko zliti na papir. Priznam, da si skoraj vedno, ko zjutraj iz otroške sobe slišim sinovo oglašanje, zaželim, da bi spanec trajal malo dlje. Ampak v trenutku, ko vstopim v sobo in me iz posteljice gleda vedno večje in bolj čudovito bitje, je vsa zaspanost pozabljena in komaj čakam, da ga dvignem in stisnem k sebi. Hvaležen je, da sem prišla k njemu, jaz sem pa hvaležna, da je prišel v moje življenje.

Ko ga prinesem v svojo posteljo, stisnem k sebi, ko veselo hlasta svoj zajtrk iz stekleničke, se vsak dan znova in znova bolj zavedam, kako lepo je biti mama. Pikec zaspi, jaz pa premlevam tisoč in en trenutek, vse do takrat, ko je tam daleč v hišici na peščeni obali ''paličica'' pokazala dve črtici … Moje roke so se tresle od vznemirjenja, ko sem na s solzami sreče razmočen obraz prejemala moževe poljube. Od prvega trenutka sem oboževala tisto bitje v sebi, čeprav je bilo tako zelo drobno. Čutila sem ga, pa čeprav ga ni možno … In on je čutil mene, vso mojo ljubezen, ki se je rodila tistega septembrskega dne, ko sem se zavedla, da obstaja. Prvi zvok srca malega bitja še zdaj odmeva v mojih ušesih … Ko bi si le on kdaj znal priklicati v spomin tiste besede, ki so mu bile namenjene iz dneva v dan … Kako sem ugibala, ali je punčka ali fantek, kako sem si ga predstavljala in si v mislih risala njegov obraz. Vse neprespane nosečniške noči sem z odprtimi očmi sanjala o dnevu, ko bo končno z mano, ob tem sem ga božala in skušala komunicirati z njim. Zdi se mi, da ko na trebuh položim roke, še zmeraj čutim brce tistega majhnega, nebogljenega, pa vendar tako močnega bitja, ki je sredi nekega majskega dne pristalo v mojem naročju … Trenutek, ko se čas ustavi, ko se ni mogoče smejati, ko solze ne morejo spolzeti po licu, ko ni besed, ko ni ničesar drugega kot tista majhna popolnost, prižeta na moje prsi …

Koliko ur sem ga držala v naročju, kolikokrat zazibala v spanec in čakala, da se zopet zbudi ... Kolikšno bolečino mi je povzročal njegov jok, ko ga je bolel trebuh, mu je rasel prvi zob ali ga je jezilo nekaj drugega. Kakšen nelagoden občutek me je spremljal, ko sem ga prvič pustila uro ali dve v varstvu pri babici, pa čeprav sem vedela, da se počuti odlično. Koliko ponosa premore srce ob pogledu nanj! Darilo vseh daril, darilo mogočnih bogov je bil prvi brezzobi nasmeh … Danes zvok njegovega smeha, ki prihaja tako globoko iz majhnega srca, zveni lepše kot katerakoli pesem, ki so jo odpeli … Noben pogled v mojem srcu ne prižge toliko iskric kot pogled njegovih majhnih nasmejanih oči. In če prebrskam vse slovarje, ne bom našla lepše besede, kot je beseda mama, izrečena iz njegovih ust …

Lepo je biti mama, najlepše je biti mama! Prečudovito je vedeti, da si nekomu dal življenje, in neprecenljivo se je zavedati, da v nobeni knjigi ne morem prebrati lepše zgodbe, kot jo meni piše moj sin.

S takimi prijetnimi mislimi se zazibam v kratek spanec, ki traja, dokler ne začutim majhnih rok, ki me skušajo zbuditi … Dobro jutro, mama!