Nedeljsko jutro nam je na poti po gorenjski avtocesti dokazovalo, da je Slovenija resnično čudovita dežela. Pot nas je vodila v Bohinj. Po slabi uri vožnje iz Ljubljane smo se ustavili v Hostlu pod Voglom. Tam se je namreč začel naš adrenalinski dan. Dve družini in sedem otrok, ki smo jim privoščili dan v naravi. Ko se nam je Robi, naš »adrenalinski« vodič, predstavil, smo starši takoj vedeli, da je zelo potrpežljiv in prijazen fant.

Orjaška gugalnica

V adrenalinskem parku v Bohinju je najbolj v oči bodla orjaška gugalnica. Robi nam je najprej pokazal obvezno opremo, ki je nujna za spust z gugalnice: plezalni pas, na katerega pripnejo vlečno vrv, in čelada. Nato te tako pripetega vlečejo do višine osmih metrov. Ko potegneš posebno vrvico in se odpneš, te gugalnica ponese v globino. Ker ni videti ravno enostavno, sem se v višave najprej podala sama. Priznam, da sem imela skoraj polne hlače. Ampak sem se delala izredno pogumno, saj so bili za mano na vrsti še dvanajstletna Maruša, enajstletni Chris in osemletna Asha. Vsi smo pomagali in vlekli, da so dosegli višino skoraj osmih metrov, tudi najmlajši. Vsi trije so bili navdušeni nad orjaško gugalnico in prav nič prestrašeni kot jaz.

Kanu

Naš naslednji izziv je bil kanu. Robi je najprej povedal nekaj osnovnih pravil o tem, kako se vedemo na vodi, kakšna bo naša oprema. Vsak od nas je dobil rešilni jopič in svoje veslo. Triletni Dian in štiriletni Zala in Zoja so ponosno korakali proti vodi. Najmlajša Zaira pa se je raje varno peljala v vozičku. Otroci so se naučili osnov veslanja in kar dobro jim je šlo. Saj so priveslali do našega naslednjega izziva – plezalne stene.

Stena

Plezanje v Bohinju in okolici omogoča kar osem plezališč vseh težavnostnih stopenj. Mi smo priveslali do naravne plezalne stene Pod skal'co. Robi nam je spet razložil nekaj osnov in pravil plezanja, pokazal vso opremo in jo otrokom tudi prijazno pomagal obleči – plezalni pas, primerna obutev ter obvezni čelada in varovalna vrv. Seveda je treba vedeti, kako se pride dol z mogočne skale. Tudi tega se je treba lotiti pravilno.

Prva se je na skalo povzpela najstarejša Maruša, takoj za njo še Chris in Asha. Vsem trem pogumnežem smo čestitali ob sestopu na »zemljo.« Ker pa nismo hoteli zapostavljati najmlajših, se je na skalo z vso potrebno opremo povzpela tudi štiriletna Zala. Malčkom te starosti je plezanje že po naravi užitek, le spust je predstavljal težavo. Zala se nikakor ni upala spustiti in Robi nam je ob tem pokazal še veščine pravega reševanja. Tako smo na tla dobili tudi mlajšo članico adrenalinskega dne in vse se je dobro izteklo. Tudi starši bi se lahko preizkusili v plezanju, a smo bili preveč zaposleni s spodbujanjem in čestitanjem ob vsakem uspelem podvigu.

Nazaj v vodo

Po plezanju na naravni skali so otroci odveslali nazaj proti Hostlu pod Voglom. Ker plezanje na tako veliki skali ni šala, je bilo tudi veslanje nazaj malce bolj počasno. Še dobro, da so imeli otroci na kanuju pomoč dveh očkov, ki sta malčke pripeljala nazaj. Po dobrem kosilu in kratkem počitku pa smo dan nadaljevali na Ranču Mrcina, kjer so otroci jahali in spoznavali konje.

Preživeli smo čudovito nedeljo, le nekaj kilometrov iz mestnega vrveža, v čudovitem zelenem Bohinju. Prednost športnega izleta je predvsem v tem, da uživa vsa družina.

In kar je najbolj pomembno, bili smo skupaj in v naravi. S čimer se, na primer, nedeljsko nakupovanje v velikem trgovskem centru ne more primerjati. V Sloveniji je še veliko podobnih kotičkov in aktivnosti, le čas zanje si je treba vzeti.