Prva prelomnica v življenju staršev in otrok je ločitev za daljši čas. To pa je največkrat ravno odhod v vrtec. Dvojčici sta bili stari 14 mesecev, ko sta prvič prestopili vrata drugega doma. Komaj sta shodili. Jedli še nista sami. Dudo sta uporabljali le še pri spanju, pili sta že iz kozarčka, svojega imena pa še nista znali izgovoriti. Deklici sta sicer skoraj identični.

Vprašanja
Tako kot vsem staršem so se tudi meni porajala mnoga vprašanja. Kdo jima bo pomagal pri hranjenju, bosta vzgojiteljici dobro zapeli pleničko, kaj če ju kdo udari, kako se bosta znašli med novimi obrazi, kako naj ju oblečem, da jima ne bo pretoplo ali prehladno? Čeprav sem dobro vedela, kako poteka življenje v vrtcu, sem se počutila kot najbolj prestrašena in nevedna mama na svetu.

Otroci čutijo
Že mesec pred vstopom v vrtec smo se večkrat igrali v bližini, vsak dan smo se pogovarjali, kako je tam. Z velikim navdušenjem sem jima predstavljala vrtec kot nekaj najboljšega. Deklici sta že komaj čakali. Jaz pa ne! Za uvajalni teden sem si prihranila nekaj dopusta. Prvi in drugi dan smo bile v skupini skupaj. Tretji dan pa sem ju morala pustiti sami. Dan sem preživljala kot otroci v prvih dneh v vrtcu. Vsako sekundo sem se borila, da mi solze ne bi privrele na oči. Vsake toliko časa sem jim "dala duška" na stranišču.
Čas se je tisti dan obrnil proti meni. Kazalci na uri so se pomikali po polžje, nikakor ni hotelo biti konca delovnega časa. Vedno, ko se je oglasil telefon, se mi je za trenutek ustavilo srce. Kličejo iz vrtca?

Presenečenje
Ko sem končno stala pred vrtcem, sem pričakovala prizor, ki se mi je ves dan risal pred očmi. Objokani, žalostni, prestrašeni deklici.
Zgodilo pa se je ravno obratno. Ko sem odprla vrata, sta se mi sicer nasmehnili, ampak mirno nadaljevali z igro. Po dolgem prepričevanju sem ju le spravila iz igralnice in domov. Srečna, a utrujena.
Vem, da vsak otrok doživi določen pritisk, stres ob vstopu v novo okolje, zato sem bila v naslednjih tednih v bojni pripravljenosti! A sem bila tudi tokrat presenečena. Vsaka od njiju je s seboj v nov svet odnesla košček svojega, domačega, ljubljenega. Svojo sestrico dvojčico. Zato smo jo mi »odnesli« tako lahkotno.

Dvojčki v vrtcu
Po izkušnjah staršev dvojčkov je zanje vstop v vrtec lažji. Otroci se zavedajo prisotnosti nekoga, ki jim je bil blizu že pred rojstvom. Navezanost in njihovo nenavadno razmerje pa se včasih lahko pokaže kot negativno. Težje se vključijo v igro z ostalimi otroki. Sodelovanje staršev z vzgojiteljico in pomočnico je zelo pomembno, saj le skupaj lahko pripomorejo k razvijanju lastne identitete, na katero starši dvojčkov včasih nehote pozabimo.

V vrtec pri treh letih
Mamica dvojčic Urše in Mance, Sonja Kočevar, je zaradi zasedenosti vrtca morala svoja otroka pri enem letu vključiti v zasebno varstvo. V skupini je bilo približno pet otrok. Prednost take oblike varstva je tudi, da so otroci manj bolni. Deklici sta se lepo vključili v skupino in se naučili osnovnih pravil življenja v njej. Letošnje šolsko leto pa sta malčici končno dobili prosto mesto v vrhniškem vrtcu. Njuna izkušnja in izkušnja staršev je pozitivna:

"Prvega septembra smo prvič obiskale vrtec. Punci sta bili dobro razpoloženi . Pogumno sta zakorakali v igralnico. Opazila nisem nobenega strahu, meni pa je srce zelo močno razbijalo. Bila sem pripravljena na najhujše, jok in oklepanje okoli vratu. Manca in Urša pa sta se čez nekaj trenutkov že igrali. Z njima sem ostala približno pol ure. Po nasvetu vzgojiteljice sem ju v skupini pustila sami za dobri dve uri. Ko sem sedela ob kavi in razmišljala, kako se počutita, sem v roki nestrpno stiskala telefon.
Ko sem prišla ponju, sem bila prijetno presenečena, saj sta srečni zatrjevali, kako je bilo super. V tistem trenutku so izginile vse skrbi in bojazni.
Menim, da imamo mogoče starši dvojčkov v takšnih situacijah prednost , kajti otroka se počutita bolj varno, če imata na začetku poleg sebe nekoga bližnjega. Moramo pa se zavedati – tudi če sta otroka dvojčka in sta med seboj zelo povezana, sta to dve različni osebi. Vsakega posebej moramo obravnavati kot človeka z različnimi potrebami in težavami."

Izkušnja vzgojiteljic Petre Gams in Tanje Potočnik
"Naša skupina Želve v vrtcu Škratek Svit Vodice je prav posebna. Med devetnajstimi otroki so kar trije pari dvojčkov! V nekaterih državah velja politika ločevanja dvojčkov v različne skupine z namenom, da bi vsak posameznik razvil svoj individuum. Po drugi strani pa rezultati nekaterih raziskav podpirajo teorije, ki zagovarjajo, da se dvojčkov prezgodaj ne sme ločiti, saj bi prav s tem povzročili slabšo socialno prilagoditev.

V skupini se je septembrsko uvajalno obdobje, ki je načeloma zelo rutinsko, pokazalo za nadvse zabavno in tudi bolj naporno. Naleteli smo na vprašanja, kako ločiti dvojčke med seboj, jih spodbujati, da se spoznajo in igrajo še z ostalimi otroki. Opazili sva namreč, da se dvojčki zelo zanašajo drug na drugega in so pri igri celo samozadostni. Prav tako je v vsakem paru dvojčkov en otrok dominanten, nekateri celo odgovarjajo v imenu svojega brata ali sestre. Tako se drugi dvojček zanaša na prvega in posledično počasneje razvija lastno identiteto.

Spoznali sva kako pomembno je, da dvojčke obravnavava kot dva posameznika. Pri tem je bila dobrodošla tudi pomoč staršev, ki otrok ne oblačijo identično in so nama zaupali majhne posebnosti, po katerih jih ločijo sami. Meniva, da je najboljši začetek obravnavanja dvojčkov kot posameznikov poznavanje njihovih lastnih imen, saj je prav lastno ime del naše identitete."

Mnenje in izkušnje lahko izrazite tudi na forumu.