Z Alenko smo se v intervjuju za Bibaleze.si pogovarjali o težki preizkušnji, ki je sledila po razvezi, o močni povezanosti v družinskem krogu, o njeni novi ljubezni in o življenju nasploh. "Krasna mama sem," pravi Reza in prepričani smo, da je res tako!

Ja, seveda! Biti mama je naše poslanstvo, sploh pa je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Iz tebe vendar zraste nova oseba, in ko takole gledam svoje polnoletne otroke, večkrat pomislim, kakšen čudež je življenje.

Kakšni so vaši spomini na nosečnost?

V nosečnosti sem se počutila noro dobro! Vse mesece sem bila aktivna in spominjam se, da sem se tudi na fakulteto vozila s kolesom. Sošolci so mi govorili, naj bom bolj odgovorna, saj bom kmalu rodila, in se šalili, da bo imel otrok ploščato glavico, ker nenehno sedim na sedežu kolesa. Ampak seveda to ni držalo. Ana se je rodila s prekrasno bučko in je danes super punca.

Med prijateljicami sem bila prva, ki je zanosila, in ker je bila moja izkušnja lepa, sem jo želela kot takšno predstaviti tudi njim. Tako sem naredila pravo reklamo o porodu, saj sem jim navdušeno opisovala, kako je to fino in super. Ko so pozneje tudi same rodile, so bile kar malo skregane z menoj (smeh).

Na porod imam zelo lepe spomine. Vse je potekalo tako, kot je treba, poslušala sem navodila, si z dihanjem omilila bolečine in najbrž s tem tudi olajšala delo porodničarjem. Vsi trije porodi so potekali brez zapletov.

V življenju ste šli tudi čez težko preizkušnjo razveze, kaj vam je to prineslo, kaj ste se iz tega naučili?

To je bilo zame hudo obdobje, saj sem bila zelo prizadeta. Veliko so mi pomagali otroci, zaradi česar smo danes še tesneje povezani in se odlično razumemo. Čeprav je takratna stiska vplivala tudi na moje zdravstveno stanje, menim, da kar te ne ubije, te okrepi. Takrat sem bila namreč tako zelo na tleh, da je lahko šlo samo še navzgor. In res je bilo tako. Obdobje smo preživeli in danes se počutim super! Srečna sem!

Ni bilo lahko, toda ker smo si med seboj pomagali, mi je bilo vsekakor lažje. Ana je bila takrat stara 12 let, Luka osem, Jaka pa pet. To so najbolj občutljiva leta, in če bi bilo po mojem, se ne bi nikoli ločila. Zagovarjam namreč to, da otroci potrebujejo mamo in očeta. Težko je biti mama in oče v eni osebi. Morda sem ravno zaradi tega podzavestno izbrala tretjo vlogo in bila ves čas njihova prijateljica. To ni vedno najboljše, vendar sem takrat čutila, da je tako prav.

Kaj se vam zdi pri partnerskem odnosu najpomembnejše?

Na prvem mestu mora biti spoštovanje, iskrenost, prijateljstvo, naklonjenost, zaupanje, ljubezen, komunikacija … Menim, da je zelo pomembno, da se neprestano pogovarjamo, usklajujemo, sklepamo kompromise. O medsebojnih odnosih me je veliko naučil moj mož Thomas. Odprl mi je oči in veliko naučil ne le mene, temveč vso družino. Lahko povem, da zdaj gledam na te stvari čisto drugače, takrat, ko sem ga spoznala, sem bila namreč čustvena razvalina. Ampak to šele sedaj vidim.

Kaj vam pomeni družina?

Družina mi zagotovo pomeni največ. To je gnezdo ljubezni in lepih trenutkov, ki mene osebno zapolnjujejo in osrečujejo. V družini se dobro počutim, nora sem na svoje otroke, občudujem svoja starša, zdaj, ko pa imam še Thomasa, pa je to resnično popolna sreča.

To je bilo zelo naporno obdobje, saj sem opravljala tudi po dve ali tri službe na dan. Toda ker sem po naravi trmasta, sem si dejala, da moji otroci ne bodo stradali na nobenem področju. Veliko sta mi pomagala tudi mama in oče. Mama je na primer vsak dan hodila k nam domov, kjer je skuhala kosilo. To je veliko vredno, kajti sama vsega ne bi zmogla. Drugače ne vem, kako bi preživela. Najbrž sem rojena pod srečno zvezdo, kajti stvari so se mi tako lepo postavljale na pravo mesto … Ja, človek mora imeti v življenju tudi srečo.

Kakšna mama ste? Kako bi se opisali?

Jaz sem krasna mama! To bi morali pravzaprav otroke vprašati (smeh).

Kdaj ste občutili največjo radost materinstva?

Prve srečne trenutke sem doživela ob rojstvu otrok, sledili so mejniki, ko ti otrok reče: "Mami rad te imam!" in pa seveda skupni trenutki z njimi. Z Jako sva se na primer odpravila za en teden v Anglijo, kjer sva preživela skupaj 24 ur na dan. Z Ano sodelujeva na projektu Na vrhu z Rezo. Luka, ki je navdušen nad nogometom, pa zdaj piše o njem v športni redakciji. Ti skupni trenutki in njihovi uspehi mi pomenijo zelo veliko.

Tudi sama to rečem (smeh). Ko so otroci majhni, so ene vrste skrbi, ko so večji, pa druge. To dobiš v paketu.
Kakšen način vzgoje se vam zdi najprimernejši?
Menim, da ni nekega pravila, recepta, kako vzgajati otroka. Poslušati je treba sebe, svoje srce in narediti tako, kot meniš, da je najboljše. Ko pogledam svoje otroke, vidim, da so zelo lepo vzgojeni in da mi je uspelo.

Kaj najrajši počnete, ko ste skupaj? Kam se običajno odpravite na potep?

Moji otroci so sicer že veliki in gredo običajno vsak po svoje. Kljub temu pa se ob koncu tedna skupaj z mojimi starši redno dobivamo na kosilu. Včasih pri njih, drugič pa pri nas. Vsi vemo, da si moramo takrat vzeti čas, in to tudi spoštujemo.

Se morda ukvarjate s kakšnim športom?

Ja, seveda! Joga je na primer na mojem dnevnem redu, z možem Thomasom greva občasno na fitnes, skupaj tudi kolesariva, planinariva, se odpraviva na sprehod pa tudi na plavanje.

Ja, jaz zelo rada kuham. Čez teden je sicer skoraj nemogoče, da bi pripravila obrok ob vedno istem času, konec tedna pa je seveda drugače.

Na prvem mestu je goveja juha, radi pa imamo tudi raznovrstne solate, meso in špagete z različnimi omakami.

Kako pomembno se vam zdi zdravo prehranjevanje? Dovolite mastenje s hamburgerji in krompirčkom ali odločno nasprotujete hitri prehrani?

Obdobje, ko je bila pri otrocih zelo aktualna hitra prehrana, je že minilo. Moje mnenje pa je, da če otrokom dan za dnem govoriš o zdravi prehrani, potem to sčasoma pade na plodna tla. Moja hčerka se zagotovo prehranjuje zdravo, Luka in Jaka pa najbrž občasno še gresta na hamburger. Vendar pa vse to nadoknadimo z zdravimi obroki. Ni pa pri nas tako, da bi vztrajala, da je to prepovedano. Občasno je treba tudi grešiti. A po pameti.

Katere vrednote se vam zdijo v življenju najpomembnejše?

Spoštovanje življenja, sveta, ljudi in sebe.

Kaj je za vas smisel življenja?

To, da nekaj ustvariš, nekomu pomagaš, da se znaš v pravem trenutku pravilno odločiti, da slediš svojim sanjam, da si zaupaš, uživaš, si vzameš čas zase, razveseljuješ ljudi okrog sebe, da se družiš z ljudmi, ki jih imaš rad, da se dobro počutiš v svoji koži …

Kaj cenite pri ljudeh?

Odkritosrčnost, prijateljstvo, poštenje, delovno vnemo, komunikativnost …

Od kje vzdevek Reza?

Moj dekliški priimek je Resinovič, skrajšano Reza. Tudi mojega brata kličejo Reza, le da je on Reza v Mariboru, jaz pa tu v Ljubljani.

Kaj je za vas sreča?

To je občutek ugodja, stanje, v katerem se dobro počutim. Začne se že zjutraj, preden odprem oči, saj čutim, da je Thomas ob meni. Ko vstanem, grem še vedno, tako kot včasih, pogledat k fantoma v sobo, nato pokličem hčerko, s katero se pogosto dobiva na kavi … vse to me osrečuje. Srečna sem v službi, v avtu, povsod!

So si otroci značajsko med seboj podobni ali so popolno nasprotje. Kako bi jih opisali?

Moji otroci so si med seboj zelo različni. 26-letna Ana je značajsko in vizualno zelo podobna meni. Je vesela, muhasta in vztrajna. Tudi Luka mi je podoben, saj je prav tako čustven in zasanjan. Najmlajši, Jaka, je že od majhnega zelo odgovoren. Pogosto se šalimo, da se je že odrasel rodil. Zelo je natančen pri financah, vedno računa, pomaga …

Kaj si želite za svoje otroke?

Želim si, da bi uresničili svoje sanje, bili veseli in imeli vsaj tako super otroke, kot jih imam jaz!