"Najina zveza je sprva veljala za idealno. Poznala sva se sedem let, poročena sva bila tri leta. Imela sva svoje stanovanje, solidni službi, ogromno skupnih interesov, zdravega, nasmejanega, predvsem pa zelo zaželenega otroka.

V zadnjem letu se je v najinem zakonu dogajalo marsikaj. Vsi so opažali spremembe, nihče ni hotel vprašati na glas. Sama pri sebi sem vedela, da nekaj ni v redu, a sem vseeno verjela v ljubezen, v družino, ki je bila ves čas središče mojega sveta. Potem pa nenadoma šok. Po skupnih počitnicah je mož povedal, da se bo odselil in ločil. Krivdo je v celoti zvalil name, v ozadju je bila druga ženska. Odšel je in izbrisal svoje dotedanje življenje. Dobesedno.

Najina punčka je bila takrat stara dobra tri leta. Razložila sem ji, kaj se dogaja. Enostavno, brez olepšav. Povedala sem ji, da oči in mami ne bosta več živela skupaj, a jo imata oba rada. Ob vsem, kar se je dogajalo, nisem nikoli dovolila, da bi bil otrok sredstvo manipulacije, da bi preko nje razčiščevala stvari, komunicirala ali izrabljala njeno otroško naivnost. Ker je bila že prej precej bolj navezana name, je ločitev niti ni prizadela. Njen očka je bil pogosto odsoten, zato odhod ni bil prevelik šok. Dovolim ji, da sprašuje o njem, dovolim ji, da vpraša, kar jo zanima. Odgovarjam ji preprosto, tako da razume. A vedno povem resnico. Ker otroci dojamejo in sprejmejo več, kot si lahko mislimo.

Moja hčerka enkrat tedensko vidi očeta. Zaradi svoje službe in lastnega interesa on večkrat ne utegne. K sreči ima moja punčka zgled moške figure v svojem dedku, na katerega je zelo navezana. Tudi sicer mi starša precej pomagata in mi stojita ob strani.

Mogoče je moja hči prikrajšana za očeta, a vsekakor je bolje, da odrašča v enostarševski družini kot pa v družini prepirov, nerazumevanja in nespoštovanja. Očeta ji ne morem niti ne poskušam nadomestiti. Ve pa, da se lahko zanese name, da jo brezpogojno podpiram in jo imam rada. In čeprav so trenutki, ko je težko in hudo, ko mogoče tudi družba gleda nate nekoliko postrani, vem, da se s trdno voljo in ponosom pride zelo daleč. In ker vem, da vsak starš za svojega otroka želi le najboljše. Kjer koli in kadar koli."

O enostarševski družini pa je za portal Bibaleze.si spregovoril tudi teoretski psihoanalitik mag. Roman Vodeb.

"Jasno je, da ima otrok, ki odrašča ob samo enem staršu, določen hendikep (primanjkljaj), ki se mu bo poznal v nadaljnjem življenju, v odraslosti. Na ta račun bo imel določene osebnostne specifike in specifične poglede na partnersko življenje in na koncept družine. Včasih primanjkljaj enega od staršev dobro in dokaj uspešno zapolni kakšen nadomestni lik (stara mama ali stari oče, teta ali stric ali pa kakšen tesen prijatelj oz. partner tega/edinega starša), čeprav to največkrat ne more biti adekvatna zamenjava za manjkajočega starša. Adekvatna zamenjava je kvečjemu očim ali mačeha. Ojdipov kompleks mora otrok razreševati v znamenitem ojdipalnem trikotniku: mati-otrok-oče (adekvatna zamenjava je še: mačeha-otrok-oče oz. mati-otrok-očim)

Človek je sposoben ustvariti in gojiti ustrezen (dober) partnerski odnosov zato, ker se je tega "naučil" oz. privzgojil v odraščanju v (harmonični) primarni družini. Če manjka eden od staršev, je otrok na ta način največkrat odločilno zaznamovan, in to na dva načina: problematičen je njegov manjkajoči primarni odnos z enim (manjkajočim) staršem. Poleg tega pa ne ve – se (skozi identifikacijo) ne "nauči" – niti tega, kako mati in oče medsebojno vzdržujeta in razvijata odnos. Tega otrok namreč nima zapisanega v genih, pač pa se mora to šele "naučiti" oz. vzgojno doživeti skozi odraščanje v primarni družini. Otrok, ki mu je v primarni družini manjkal eden od staršev, bo skoraj zagotovo imel veliko problemov pri ustvarjanjem lastne družine oz. pri ohranjanju harmoničnega partnerskega odnosa v odraslosti v svoji (novi) družini. Zalomi se potem, ko faza zaljubljenosti med partnerjema mine in ko seks postane rutinski ..."