Intervju z mlado mamico Darjo Sekula Krstič

V Grosupljem je veliko družin, ki v prostem času najraje obujejo kopačke in brcajo žogo. Tudi mamice, da ne bo pomote! Kako ste sploh začeli aktivno igrati nogomet? Kako je nastala neustrašna nogometna ekipa žensk FC Borke?

Kot pravijo v NK Brinje-Grosuplje, kjer trenirata moja sinova, je Grosuplje nogometno mesto. To kažejo nogometne površine, na katerem ves čas mrgoli fantov in tudi deklet. Žal slednjih precej manj, a vendarle se v ženski nogometni ekipi, ki deluje v okviru kluba, trudimo, da bi nogomet približale tudi dekletom. Zgodba o ženskem nogometu v Grosuplju sega v leto 2006, ko so se mame malih nogometašev, ki so trenirali v NK Brinje, naveličano naslanjale na bando igrišča in čakale na konec njihovega treninga. Takrat je padla ideja, da bi igrale tudi mame in nastala je ekipa FC Mame. Kasneje so se mamam pridružile tudi "nemame", zato se je ekipa preimenovala v FC Borke po trenerju Borcu (Borutu), ki z nami potrpežljivo (smeh) vztraja že vsa leta.

Včasih ste ve, mamice, navijale za svoje otroke, danes pa verjetno oni za vas. Kdo je bolj glasen, ko se odvija tekma? Otroci ali vaši partnerji, mogoče pa celo ve, nogometašinje?

Mamice znamo biti precej glasne na tribunah (smeh). Otroci večkrat komentirajo, da se nas "ful" sliši, ko navijamo in se smejimo. Starši precej časa preživimo skupaj na tekmah, turnirjih in medtem, ko čakamo otroke na treningih, tako da smo se zelo povezali in skupaj navijamo, komentiramo smešne izjave drug drugega (večkrat zgrešene, ker ne poznamo vseh nogometnih pravil, hehe), ali pa se smejimo naši skrbi, ker je otrok pri +20 pod dres oblekel dolgo majico in hlače ali pri 0 stopinjah oceni, da so kratki rokavi dovolj, ali pa na trenutke zgleda, da bolj skrbi za svojo frizuro kot samo igro, ko si kar naprej sega v lase. Tudi otroci in partnerji pridejo na tekme Bork in nas podpirajo. Se jim kar fino zdi, da mami trenira nogomet. 

Kako je, če v družini več članov strastno večkrat tedensko trenira nogomet? Pralni stroj ves čas pere nogometne drese, dokolenke, na hodniku ležijo nogometne žoge, nogometni čevlji?

Vsepovsod je granulat z umetne trave (smeh). Verjetno se pri nas res takoj opazi, da smo nogometna družina, ker so žoge na dvorišču in v hiši, kopačke pozdravijo že na vhodu, dresi in druga oprema se pa tudi redno perejo in sušijo, pa še vseeno se zgodi, da me sin okrega, da nima opranega dresa, čez nekaj ur je pa že tekma.  

Kako usklajujete družinsko življenje s popoldanskimi treningi in tekmami po vsej Sloveniji? Takrat kuhajo, perejo, pospravljajo, pomagajo pri domači nalogi očetje? Se na tekme odpravite vsi skupaj in to spremenite v družinski izlet?

Če skupaj seštejem naše nogometne treninge, jih je 9 tedensko, ob različnih dnevih in različnih urah, kar pomeni kar precej usklajevanja in prilagodljivosti vseh družinskih članov. Potem pa prideta še po dve tekmi ali več na teden in priznam, da nam včasih že malce presede ta nogometni tempo. In seveda imamo vsi še druge aktivnosti, katerim se ne želimo odreči. A, kot ste rekli, če pomagamo vsi in če se na tekme odpravimo skupaj in iz tega naredimo družinsko druženje in izlet, potem vsi uživamo.

Kako so na vas najprej gledali nogometaši, moški športniki? So vas podcenjevali? Izvedeli smo namreč, da niste kar tako, da ste prave borke, hitre, drzne in da en dva tri vaše nasprotnice dobijo gol. Bi si upale igrati proti fantom?

Nogomet je še vedno predvsem moški šport, vsaj tako ga vidi večina. Zato se med fanti še vedno dostikrat sliši: "Igraš kot punca." Žal ne v pozitivnem smislu. Dekleta se ne počutijo dovolj dobre, da bi brcale žogo s fanti na igrišču v naselju ali pred šolo, zato se tudi težje navdušijo nad nogometom. Borke dokazujemo, da lahko nogomet igramo dekleta in ženske vseh starosti in se ne delimo na dobre in slabe igralke. Nam je najpomembnejše, da se na igrišču zabavamo, pokažemo kaj znamo in včasih z veseljem "predriblamo" tudi kakšnega fanta, če si upa igrati z nami (smeh).

Včasih zaigrate tudi dobrodelno, pridružite se različnim akcijam. In prav na materinski dan se je zgodilo nekaj posebnega (pri tem pa ne mislimo na to, da so vas vaši sončki obdarovali z voščilnicami in izjavami: ''Rad te imam, mamica!''). Kako je prišlo do takšnega sodelovanja? Kaj je to pomenilo palestinskim otrokom? Kaj ste ve, kot mame, občutile ob tem?

V ponedeljek smo imele trening/tekmo s palestinskimi otroki, ki so na počitnicah na naši obali. Počitnice, ki vključujejo tudi nogometne treninge, so organizirali Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, CMEPIUS in Mladinsko zdravilišče in letovišče Debeli rtič, Borke pa smo bile takoj za to, da dekletom z Zahodnega brega pokažemo nekaj nogometnih spretnosti Slovenk, predvsem pa smo se veselile druženja, saj smo vedele, da bo to pozitivna izkušnja tako za njih kot za nas. Prvotno predvidenemu treningu/tekmi z dekleti so se želeli pridružiti tudi fantje, zato nas je bilo na koncu polno igrišče in uživali smo prav vsi. V uri in pol so nas dekleta in fantje obdarili s svojo sproščenostjo, odprtostjo, srčnostjo in zvedavostjo, v spomin pa smo prejele tudi ročno izdelano zastavico "Peace and justice for Palestine". Na koncu se je bilo vsem kar težko posloviti. 

Imate kakšno posebno sporočilo za bralke Bibaleze.si, ki so tudi mamice?

Podpirajte svoje otroke pri športnih in drugih aktivnostih, a ob tem ne pozabite nase. Tudi mamice se moramo razgibati, se nasmejati v dobri družbi in pozabiti na številne obveznosti na "to-do" seznamu. 

Teden brezskrbnega otroštva za palestinske otroke

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so se že spomnili na palestinske otroke in jim organizirali šolo v naravi, s poučnimi vsebinami. 15 otrok iz družin iz šibkejšega okolja, starih 13 in 14 let, je prispelo iz palestinskih taborišč je prispelo na Debeli Rtič. Imeli so terapevtske delavnice, obiskali so Piran, pokukajo tudi v Koper. Njihov program je pester, tako so imeli tudi mini olimpijado in se spoznali z robotiko. V četrtek dobijo pomemben obisk, in sicer pozdravil jih bo minister za izobraževanje, znanost in šport, dr. Jernej Pikalo.