Edino, kar je za otroka res pomembno, je, da je zaželen, ljubljen, da je staršem pomemben, pravi novinar in očka treh hčerkic Janez Usenik.

Najbrž vas ni veliko, ki veste, da je duhoviti novinar s POP TV Janez Usenik tudi igralec v Šentjakobskem gledališču in stoječi komik, kot v šali pravi. V resničnem življenju pa Janez igra vlogo očeta štiriletne Martine Ronje, leto in pol stare Nataše Arje in skoraj trimesečne Veronike Freje. Kako se v njej znajde, je zaupal bibaleze.si.

Si si že od nekdaj želel veliko družino?

V bistvu o tem sploh nisem razmišljal, dokler se ni zgodilo samo od sebe. Priznam, da če bi z ženo Jano načrtovala otroka, še dolgo ne bi bil pravi čas. Ko pa se je že zgodilo, sva se oba strinjala, da je tako čisto dobro; ker nama je šlo pri prvem otroku presenetljivo zlahka, sva si jih zaželela še več.

Imaš po treh hčerkah kakšne posebne želje še po sinu?

Ne, sem iz družine samih fantov. Moj oče ima tri sinove – imam še brata in polbrata – in si je vedno želel punčko. Zame so vsi mislili, da bom punčka, pa ni bilo nič s tem. Prav spraševali smo se, kdo bo prvi domov prinesel vnukinjo. Zdaj pa jih ima moj oče kar pet! Malo smo pretiravali – jaz imam tri hčerke, brat pa dve (smeh).

Zaradi svojega dela novinarja najbrž nisi veliko doma. Kaj se ti zdi v trenutkih, ko ste skupaj, pomembno posredovati otrokom?

Lahko bi filozofiral na dolgo in na široko, vendar menim, da je najpomembnejše, kar lahko daš otroku, občutek, da ga ima nekdo rad. To so nam dali tudi naši starši; vse drugo so podrobnosti. Edino, kar je res pomembno za otroka, je, da je zaželen, ljubljen, da je staršem pomemben ... Kljub službi se poskušam organizirati tako, da sem vsak dan doma, preden gredo hčerke spat in urico preživim z njimi. To res niso velike stvari, a jim veliko pomenijo: da jim povem pravljico, da se pogovorimo. Otroci ne potrebujejo veliko, le ta občutek, da so zate pomembni in da si vzameš čas zanje. Na srečo ima žena drugačno službo in tako prevzame večino bremena.

Pomagaš tudi pri vsakodnevni negi otrok?

Seveda, pomagam pri vsem – oblačenju, tuširanju itn., a to je pri tretjem otroku že pravi tekoči trak. Pri prvi hčerki je žena na začetku za kopanje potrebovala pol ure, zdaj pa imava v tričetrt ure skopane in oblečene vse tri. Prava industrija!

Pri treh hčerkah je najbrž doma vedno zelo živahno, glasno in veselo? Pa tudi ti si zelo zgovoren človek ...

Da, veliko se pogovarjamo ... (smeh). Najstarejša je po meni podedovala tudi veselje do nastopanja – bomo še videli, ali na srečo ali na žalost (smeh) ... Včasih v vrtcu vse otroke posede v krog in nastopa s svojimi pravljicami. Bo še zabavno!

Je katera podedovala tudi tvoj smisel za humor?

Vse; ob meni ga morajo imeti, saj se drugače ne bi dalo preživeti (smeh)!

Čemu v svojem življenju zdaj daješ prednost – družini, delu, hobijem ...?

Večinoma dajem prednost usklajevanju med vsem naštetim, da ne bi kje počilo! Ko smo spomladi v Šentjakobskem gledališču delali predstavo, sva se z ženo pogovorila in je vzela v zakup, da bom dva meseca doma samo spal. Iz službe sem šel na vajo, z vaje v posteljo in iz postelje v službo. Takrat je družina zelo potrpela z mano, za kar sem bil tudi hvaležen in sem potem nadoknadil. Ob 'normalnih' dnevih pa poskušam vsaj uro ali dve preživeti z otroki, saj tudi meni to veliko pomeni. Po rojstvu tretje hčerke sem za leto dni prekinil z gledališčem oz. bom igral bolj malo, ker je res težko za partnerja, da te dva meseca pred premiero praktično niti ne vidi.

Kaj najraje delate v prostem času?

Veliko hodimo ven, na izlete, prejšnji teden smo bili na gradu Kamen. Če se le da, smo zunaj. Večji hčerki pa hodita tudi na plavanje.

Kako sta z ženo hčerkam izbrala imena?

Sem človek z veliko domišljije in Jana mi je v tem zelo podobna. To se pozna tudi pri hčerkah; najstarejši, Ronji, je všeč, da si izmišljujemo pravljice, tudi sama si jih izmišljuje, vsi uživamo v zgodbicah. Ko pijem kavo, vidim v skodelici zgodbe pastirjev, ki so kavo odkrili; kako so koze smukale lističe na grmih in skakale naokoli; vidim zgodbe o Turkih, ki so oblegali Dunaj in prinesli kavo v Evropo ... Vse ima svojo zgodbo in ker so zame zgodbe tako pomembne, je nemogoče, da otroci tega ne bi začutili in tudi sami uživali v tem. Imeni za prvi dve hčerki, Ronja in Arja, sva našla v knjigah, tretjo pa sva po nordijski boginji poimenovala Freja. Vse tri pa imajo še klasična imena: Martina, Nataša in Veronika. Ronji se zdaj zdi krasno, da ima dve imeni in jo moramo včasih klicati Martina, da se počuti bolj resno.

Te je pri toliko domišljije poklic novinarja kdaj utesnjeval? Si morda to kompenziral v gledališču oz. z zabavnimi prispevki na TV?

Človek mora vedno izkoristiti svoje prednosti. Imam veliko slabosti – kot novinar nisem močan pri iskanju virov, zgodb, imam pa veliko domišljije in znam zgodbo predstaviti. Morda zveni neskromno, a zavedam se, da je to moja prednost in jo poskušam v poklicu izkoristiti. Ne glede na področje, naj bo gospodarstvo ali kaj drugega, vedno povem zgodbo. Strinjam se namreč s filozofijo, da se ljudje od živali razlikujemo po tem, da si pripovedujemo zgodbe.

Komu se tvoje hčerkice najprej zaupajo, potožijo? Običajno se hčerke rade stisnejo k očkom ...

Razvajajo se že pri meni, čeprav imam v družini poseben status. Ena prvih stvari, ki se jih je Ronja naučila povedati je bila: „Oči, ti nikoli ničesar ne narediš prav!“ (smeh) „Mami naredi prav, ti pa ne!“ Potem se je sicer tega odvadila, a vse hčerke rade „komandirajo“. Zelo so redoljubne, kar ni ravno ena od mojih lastnosti; Ronja je sicer pri štirih letih začela malo popuščati pri pospravljanju igrač, imam pa občutek, da mi ne bo lahko, ko bodo večje.

Omenil si, kako pomemben je za otroka občutek, da je ljubljen, varen. Si v družini pogosto izkazujete naklonjenost in ljubezen?

Seveda! Že ko stopim skozi vrata, mi starejši hčerki skočita v naročje in moram narediti vrstni red. Sicer pa se lahko zdaj, ko sta še majhni, obe crkljata pri meni. Ronja se mi zna že „obesiti“ za vrat, tako da bo tudi za tretjo še prostor. Nista ljubosumni druga na drugo, bolj se prepirata zaradi igrač.

Kako pa se z ženo spopadata z otroško trmo in podobnimi preizkušnjami za živce?

Tudi midva sva trmasta! Vztrajava pri svojem. Otroku pač rečeva, naj se zjoka v sobi, če se že hoče, ko bo boljše volje, pa se bomo pogovorili. Tako se je Ronja že pri štirih navadila, da gre kar sama v sobo, kadar je zelo jezna, se zjoka in pride nazaj. Mislim, da ni tako pomembno, kako reagiraš v takih trenutkih, dokler otrok ve, da ga imaš rad, čeprav si jezen nanj. To je bistveno. Moraš pa biti kot starš bolj trmast od otroka.

Imata kakšno pomoč v gospodinjstvu in pri varstvu otrok?

Starejši hčerki sta v vrtcu, pa tudi starši nama veliko pomagajo. Poskušava sicer čim več opraviti sama, a brez pomoči staršev danes ne gre oz. bi bilo veliko težje. Lika moja mama, otroška oblačila pere tašča, ostalo pa si z Jano razdeliva. Jaz pomivam posodo (v pomivalnem stroju, ha, ha), danes sem po desetih letih tudi prvič skuhal polento in sem zelo ponosen sam nase!

Se morda kdaj zalotiš, da pri vzgoji otrok ponavljaš napake svojih staršev, kaj, kar je tebe nekoč zelo motilo?

Prej bi rekel, da je obratno. Pri mnogih sem opazil, da niso hoteli ponavljati istih napak in so delali obratno, pa je bilo še bolj narobe. Vedno se mi je zdelo, da so me starši dobro vzgojili in sem se marsičesa naučil od njih.

Verjameš, da so tudi otroci tvoji učitelji, tako kot si ti njihov?

Absolutno! To je nekaj, česar me je naučila žena – da skozi otroka sam spet postaneš otrok. Da se znaš po otroško čuditi svetu, da v snežinki, drevesnem listu vidiš čudež ... Otroška domišljija je nekaj briljantnega in tu se lahko ogromno naučiš. Je pa res, da sam nikoli nisem nehal biti otrok in mi je veliko otroškega ostalo do danes.