Dekleta so se iz prikupnih najstnic prelevila v zgledne mamice, ki na prvo mesto postavljajo družino. Nasmejana Cvetana na svet zre z veliko mero optimizma in volje do življenja.

Kakšni so vaši spomini na obdobje nosečnosti? So meseci v pričakovanju minevali brez nevšečnosti, brez težav, brez slabosti?

Če mi ne bi rastel trebuh in teža, ne bi vedela, da sem noseča, poleg zaprtosti, ki pa ni bila nič takega. Počutje je bilo odlično, nič slabosti ... S polnimi petimi meseci sem bila v Londonu teden dni na plesnih treningih, kar pomeni tri treninge po 90 minut na dan, v plesni šoli sem poučevala do polnih osem mesecev, samo s to razliko, da sem zadnja dva meseca izpuščala skoke. Ginekolog mi je rekel, da lahko delam skoraj vse, če je vse v redu.

Pa ste se česa med nosečnostjo bali?

Poroda.

Ste slednjega v zadnjih mesecih nestrpno pričakovali ali se je strah stopnjeval?

Ker sem se zredila za skoraj 30 kilogramov, s 54 na 83, sem se komaj premikala, trebuh in vsa debelost sta mi šla na živce. Zdaj se včasih vprašam, kako so lahko nekateri tako debeli, saj si zelo omejen v gibanju. Ali pa je bil to zame problem, ker sem bila vedno vajena, da zmorem več.

Ko že govoriva o porodu – kako je potekalo rojevanje?

Ob 5. uri mi je odteklo nekaj vode, zato sem šla ob 11. uri na pregled (nisem bila prepričana, ali je bila to porodna voda ali ne); pa so me kar zadržali in dobila sem umetne popadke (ki si jih nisem želela, saj sem si želela naraven porod)! Ker pa popadkov ni bilo, odprta sem bila zelo malo, je moralo tako pač biti. Rodila sem v treh urah in pol, kar je zelo hitro. Popadki so bili hujši, kot sem pričakovala. Nisem ena tistih, ki so občutljive, pa me je vendar presenetilo. Tik pred iztisom dojenčka sem prosila za sredstvo proti bolečinam (čeprav sem na začetku rekla babici, da nočem ničesar, ker želim vse naravno), pa nisem vzdržala. Tako sem dobila injekcijo, ki pa ni kaj veliko pomagala, skoraj nič. Porod imam posnet. Za spomin. Babica Zdenka iz mariborske porodnišnice in vse osebje je bilo zelo, zelo prijazno, ne morem jih prehvaliti. Ko bom rodila drugič, si želim ob sebi babico Zdenko, upam, da bo naključje tako izbralo.

Je bil partner prisoten?

Da. Bi počakala nanj. Na koncu vem, da sem slišala samo še njegov in babičin glas ter poslušala ukaze: „Pritisni, še malo, še malo, odlično, še malo, dihaj, dihaj, hu, hu, hu ...“

In kakšni so bili prvi občutki, tako psihični kot fizični?

"Samo, da je konec in moja mala bebica, moja, moja ..."

Koliko vas je porod spremenil?

Življenjska izkušnja. Ne morem reči, da me je porod spremenil, spremenil se je moj pogled na svet, zaradi dojenčka.

In ko ste domov prinesli malo štručko, se je prava zgodba najbrž šele začela? Kako so minevali prvi meseci?

Prvih nekaj dni samo skačeš okoli in imaš polne roke dela, čeprav ne vem, kaj sem delala tako dolgo, verjetno nimaš prakse. Potem začneš pridobivati kontrolo, prepoznavaš različen jok in stoke in se začneš čuditi, ko dojenček dvigne glavico za dva centimetra: „Koliko že zna in bravo, bravo ...“

Kako bi opisali vzgojo otroka?

Nekaj najtežjega na svetu in napornega. Pravijo, da se v prvih letih splača zelo potruditi in žrtvovati. Najprej se naš trud nikjer ne vidi, potem pa, ko najmanj pričakujemo, nas preseneti. Sem še preveč na začetku, da bi znala kaj pametnega povedati. Berem knjige (Maria Montessori in njena pedagogika ter vzgoja otrok sta me zelo navdušili, pa še razne druge, ki mi jih posodi Špela) in poslušam prijatelje, mame, babice ... Upoštevam nasvete, ki se mi zdijo koristni, zavržem tisto, kar mi ne ugaja.

Na kaj bi opozorili bodoče mamice?

Da morajo svoje otroke poslušati in jih imeti radi.

Kako bi opisali sebe kot mamo?

Včasih stroga in nepopustljiva, včasih pa razvajam – če pa je moj srček ...

Koliko in v čem vam je otrok spremenil življenje?

Lia in Toš sta moja sreča. Bolj načrtujemo dneve, ko imamo vsi čas in ga res izkoristimo. Želim si še več otrok. Točno vem, kaj je na prvem mestu v mojem življenju. V glavnem je kot prej, le organizirati se je treba bolje, da lahko vse zmoreš ali pa se čemu odpoveš; vse je stvar izbire. Pa malo bolj si nenaspan, včasih zato bolj tečen, tudi do partnerja ... Še vedno dojim in se ponoči zbujam dvakrat, če je dobra noč. Zvečer, ko Lia spi, z veseljem zakrpam kakšne hlače, ki so se pri igri strgale. Za prvi rojstni dan sem ji sama spekla torto. Spet se prebudi otrok v tebi ...

Ste bili po porodu na kakšni dieti?

Nič od diete, še zdaj imam šest kilogramov več.

Kaj otroka najbolj osrečuje, s čim se najraje igra?

Zdaj ima leto in sedem mesecev; najraje meče žogo, potem gre vsak dan z atekom gledat kravice, z babico ali dedijem pa račke.

Po navdušenju sodeč boste kmalu spet zibali?

Načrtujem še kakšenga, a leta še nismo določili.

Kaj se dogaja na področju vaše glasbene kariere?

Miruje. Powerke se dobivamo, imamo tudi glasbene ideje, a za to je potrebno garanje, garanje in čas, ki ga raje namenjamo svojim družinam kot karieri. Za uspešen projekt gre preveč energije, ki je trenutno še nimamo, mogoče tudi nikoli več ne bomo stopile na oder, mogoče pa pripravljamo nekaj čisto novega ...

S čim se torej poleg družine še ukvarjate?

Že trinajsto leto poučujem mlade plesalce, osem let v svoji plesni šoli v Celju, Velenju, Žalcu, Laškem, letos tudi na Ptuju. Pišem besedila za svojo dušo. Ker smo se januarja preselili, imamo ogromno dela s hišo in okolico – rada sem celo poletje plela travo, kar me zelo pomirja, pa Lia se je igrala okrog mene – travo plevemo, ker ne smemo škropiti proti plevelu – smo pač takšni, da hočemo vse naravno in neškodljivo. Pred seboj imam še nekaj izpitov in diplomo, potem pa bom profesorica glasbe.