A je! Storila nekaj najbolj norega! Kot pravi sama: »Sledila sem svojemu srcu! Priporočam! Izkušnja je neverjetna!«

Svojega moža ste spoznali pred tremi leti. Je bila to ljubezen na prvi pogled? Je srce premagalo razum?

"Kot študentka sem mesec dni preživela v Indiji. Bilo je neverjetno opazovati sebe v drugi kulturi! Spominjam se, da sem gledala sončni zahod, ko me je Krishna prvič ogovoril. Takoj mi je bil simpatičen in postala sva prijatelja. Po tistem sva se srečala vsak dan, včasih je bilo prav neverjetno, kako je splet okoliščin nanesel, da sva se srečala. Čeprav sva bila le prijatelja, mi je postajal vse bolj všeč. Krishna ni Indijec, prihaja iz Nepala. In takoj se mi je zdel nekaj posebnega, zanimal me je.

A moja praksa se je končala. Morala sem nazaj v Slovenijo. Vedel je, da se vračam domov. Ko sem sedla v taksi, da me odpelje na železniško postajo, na vlak za Mumbay, sem se zavedla, da je to človek, s katerim želim deliti svojo življenjsko pot. A taksi je odpeljal. Jokala sem kot dež, povrhu vsega pa ugotovila še, da sem izgubila listek z njegovim naslovom in telefonsko številko. Najraje bi vrgla letalsko karto stran in se vrnila! Bila sem prepričana, da ga ne bom videla nikoli več. A že na Brniku mi je mati povedala, da me domov vztrajno kliče nekdo in v angleščini sprašuje, če sem že prišla. In ko sem stopila v stanovanje, je telefon spet zazvonil. Trikrat lahko ugibate, kdo me je poklical!
Od tistega trenutka dalje so bile vse moje misli usmerjene le v to, kako naj se čim prej vrnem k njemu."

In uspelo vam je! Kakšni so bili občutki, ko ste se vračali k njemu? V Sloveniji ste pustili vse …

"Ne glede na ceno, ne glede na pravila naše družbe sem se odpravila k njemu. Uspelo mi je po šestih mesecih. S trdim delom sem zbrala dovolj denarja in nisem se ozirala na domače, ki so me postrani gledali. Pustila sem šolo in se odpravila v Indijo. Sledila sem svojemu srcu. Bila je neverjetna izkušnja, priporočam!"

V Indiji sta zaživela skupaj. Doletela pa vaju je nesreča …

"Živela sva nekaj časa v Indiji, kjer je vodil gostilno in se po končani sezoni odpravila v Nepal, kjer je doma. V tem času sem tudi zanosila. Njemu pa je v prometni nesreči v Varanasiju ( mesto v Indiji ) umrl oče. Zato sva morala pohiteti na družinski obred smrti. Dva dni in pol vožnje z vlakom. Prestopanje in čakanje, zamude, grozen promet. Vmes pa sem splavila. Dvojna žalost... Prispela sva v Nepal in zaradi obreda sva se morala ločiti za 12 dni. Nič dotikanja in ločeno spanje. Hudo mi je bilo takrat, saj sem izgubila otročka. Hudo je bilo tudi njemu, saj je izgubil očeta. A objeti se zaradi strogih pravil nisva smela. Kaj šele, da bi skupaj zajokala. Nič ne de, tako je pač bilo. Kar te ne ubije, te naredi močnejšega, kajne?"

A po nesreči je le zasijalo sonce upanja. Kaj se vam je zgodilo?

"Čez mesec dni sem komaj prišla do zanesljive zdravnice, ki je razumela angleško in imela čisto ordinacijo. Pregledala me je in potrdila da sem noseča 13 tednov, da sem imela dvojčka in v 7. tednu splavila le enega. Kakšno presenečenje! S Krishno sva bila šokirana, saj sva bila prepričana, da sem izgubila otročka. Tako pa se je notri skrival še eden! Danes je punčki ime Karuna."

Kljub temu ste se vrnili nazaj v Slovenijo. Zakaj?

"Zaradi zdravstvenih razlogov sem se vrnila v Škofjo Loko. Bila sem noseča sedem mesecev in doma me niso bili ravno veseli. Rodila sem punčko v ljubljanski porodnišnici. Še danes si želim, da bi bil Krishna takrat zraven, pa ga ni bilo. Žal. Krishna je tujec in če želi priti v Slovenijo, potrebuje dobrega garanta, da je lahko tukaj. Ker jaz še nisem bila zaposlena, nisem mogla biti njegov garant. Komaj sem prepričala svojo mater, da je privolila v podpis garantnega pisma in tako je Krishna videl svojo Karuno, ko je bila stara šest mesecev.

Bilo je čudovito! Vse, dokler nisva izvedela, da mu vize ne bodo podaljšali. Moja mati si je namreč premislila in ni več želela garantirati zanj. Skupaj smo bili tri mesece, skupaj kot prava družina. Po pomoč sem se obrnila tudi na Center za socialno delo, kjer mi v zvezi s tem niso znali pomagati, oz. vsaj svetovati, kam naj se obrnem, da bi ostal tukaj. Moral je nazaj, jaz pa sem ostala pri materi sama s Karuno. Pogrešali sva Krishno in želela sem si, da bi bili vsaj za novo leto skupaj. S pomočjo dobrih prijateljic in virtualnih prijateljic se je pričela akcija zbiranja denarja za naju s Karuno. Zbrali smo denar za letalsko karto. Tega ne bom nikoli pozabila! Mamice, ki me niso poznale, so nesebično pomagale meni, Krishni in najini hčerki."

Uresničila se vam je velika, edina želja in s Karuno sta odpotovali nekaj dni pred novim letom. Kako je bilo spet po dolgem času videti svojo ljubezen? Kako so vaju sprejeli domačini?

"Malo me je bilo strah poti, saj je vse skupaj trajalo 17 ur. Leteli sva na relaciji Brnik-Munchen-Doha-Kathmandu. Ko sva prispeli na letališče, naju je čakal Krishna z listom v roki, na katerim je pisalo: Welocome my love Anita and Karuna.
Videli smo se po šestih mesecih! Ni besed, ki bi lahko opisale naše snidenje. Srce mi je razbijalo in moje roke so bile potne. Karuna pa, kot da je normalno, da sva prispeli! Nič se ni bala temnopoltih ljudi in direndaja okoli sebe. Bili sva utrujeni in v sebi srečni.

Čakala nas je še šesturna vožnja z avtobusom. Potem pa še pol ure vožnje z avtom, da smo prispeli. Bil je ravno festival hrane in sprejem je bil čudovit. Radovedne oči in polno rok, ki so Karuno ščipali za lica, nasmeh na mojem in Krishninem obrazu. Kako prav je bilo, da sva prišli! Vas je tisti dan kar zaživela. Iz vseh teh hiš so tekli otroci in njihove mame, da nas pozdravijo in vidijo Karuno. Polno nasmehov!
Kako je lepa, so govorili, in kako je podobna očetu.
Karuna je uživala v pozornosti, nekako je čutila, da je tudi tam njen dom. Dneve smo preživljali skupaj in načrtovali tradicionalno nepalsko poroko."

Poročila sta se v Nepalu. Kakšna je tam poroka?

"Nosila sem rdeč sari, saj belo barvo nosijo takrat, ko nekdo umre. Obred je bil zanimiv in meni čisto nekaj tujega. Poročila sva se v templju hindujskih bogov. Duhovnik, ki je vodil obred, je govoril v sanskrtu. Sedela sva na tleh pred kamnom, kjer sva darovala riž, kruh, cvetje, vodo, dišeče palčke, travo, kislo mleko in mleko. Vse to sva polagala na  kamen za bogove. Nosila sva prstana iz suhe trave, ki sva ju  kasneje položila na ta kamen. Poškropila sva se z vodo in mlekom, krožila skupaj z ognjem, ki je gorel v skodelici. Izmenjala sva si travnati verižici in prstana, kar pa ni vrhunec poroke kot pri nas. SINDUR je vrhunec poroke. Rdeča črta po sredini glave do točke nad očmi. Sam postopek je tak: s  kamna, kjer sva darovala bogovom za mir in srečo, obilje in zdravje, hrano in otroke, za vse dobro njegovi in moji družini, je Krishna speljal navzdol bel svileni šal in vlekel s prstom rdeč prah do moje glave. Jaz sem bila z njim prekrita. Ko mi je potegnil črto, sem postala njegova žena. Sindur so mi prekrili z robčkom, ker ga bratje in drugi moški prvi dan ne smejo videti. Po tem postopku vsi zaploskajo. Postala sva mož in žena.

Karuna obreda ni smela videti, zato so zanjo poskrbele njene sestrične. Poročni obred je bil končan in šli smo nazaj v vas, kjer so mene skrili v hišo in vsaka ženska, ki me je hotela videti, se je prišla k meni poklonit, kot nekakšen pozdrav. Prav hecna sem bila z robčkom na glavi. Bilo je doživetje, ki si ga bom zapomnila za vedno."

Življenje v Nepalu se močno razlikuje od našega. Kako bi ga opisali?

"Hiše so narejene iz trsja in blata, visoke od dveh do šestih  metrov. Odvisno, koliko denarja imaš, da si jo lahko zgradiš. V notranjosti je ponavadi nekaj prostorov, ki so ločeni s steno iz trsja in blata. Tako, da ima ena hiša dve ali tri sobe. Streha je ponavadi slamnata ali pa pokrita z aluminijastimi ploščami. Voda je zunaj, v vodnjaku, kopalnice ni. Toaletni prostor je podoben wc-ju na »štrbunk«, čeprav je narejen drugače. Ob  hiši je takoj hlev, ki izgleda kot odprte jaslice za živali. S kravjim gnojem čistijo tla notranjosti hiše.

Če imajo več denarja, si lahko privoščijo posteljo brez žimnice. Drugače spijo na tleh. Elektrike nimajo oz. samo štiri ure na dan. Tako da ni pralnih strojev. Oblačila operejo na roke v reki. Preživljajo se s poljedelstvom in turizmom. CHITWAN je turistični kraj v Nepalu, kjer je aktualen nacionalni park z divjimi živalmi. Po vasi hodijo sloni, ki so izšolani za safari. Krishna je turistični vodič, zaposlen v hotelu. Edini od treh bratov ima splošno gimnazijo in tekoče govori angleški jezik. Življenjski strandard je nizek in njegova plača je 45 € na mesec, kar ni malo za njihove razmere. Za 1 € dobiš 100 nepalskih rupijev kar je dovolj za nekaj zelenjave in kilo riža.

Ker je zadnji sin, mora preživljati tudi svoje starše, oz. svojo mamo, saj mu je oče umrl. Nepalski ljudje so zelo odprti in srčni do turistov in tujcev. Sprejmejo te z odprtim srcem v svoj skromen dom in ponudijo še zadnjo pest riža, da bi ti izkazali naklonjenost. Ob njihovi srčnosti človek spozna, kako malo je treba za občutek miru v srcu. Preprosto zaupajo v proces življenja in si ne želijo več kot imajo. Niti se ne bojijo, da bi kaj izgubili, saj bodo bogovi poskrbeli zanje. Njihovo življenje ni tako hitro in stresno, kot je lahko naše. Družine si  delijo dobrine, da imajo vsi enako. Posebnost te dežele je njihova verska obarvanost in kastni sistemi. Krishnina družina je hindujske vere, vere v več bogov. Najdemo pa tudi budiste, muslimane in katolike. Pisana dežela, ki ti seže v srce."

Po dobrem mesecu dni sta se morala s Karuno vrniti nazaj. Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Česa si želite?

"Sedaj sva s Karuno v Slovenji in urejam registracijo poroke, ki sva jo imela v Nepalu. Postopek se malce vleče, a naj bi bila kmalu mož in žena tudi po naši zakonodaji. Obisk v Nepalu je bil zdravilen za najin odnos in najino punčko Karuno, ki je stara 17 mesecev. Prav simbolično je bilo, da je shodila ravno pri njem doma. Te dni sem obiskala Center za socialno delo, kjer so mi že pred časom napisali mnenje, potrdilo o stanovanjski stiski za pridobitev izrednega socialnega stanovanja, a se na naši občini kljub mojim trem obiskom ni nič premaknilo. Nimajo pravega posluha za reševanje stanovanjske stiske in svojih strank ne jemljejo resno. Raje se ukvarjajo s prireditvijo Škofjeloškega pasijona. Nestrpno pričakujem razpis in upam, da bomo prišli do stanovanja.

Verjamem, da se bo vse počasi uredilo in če bo po sreči, bomo poleti že skupaj. Za vedno. Nič več te razdalje, ki nas loči. Odločila sva se, da bomo živeli tukaj, ker je to bolje za naju in najino Karuno. Razmere v deželah tretjega sveta so velik izziv za človeka, ki živi v Evropi. Mislila sem, da bom lahko živela na drugem koncu sveta, a me je zdravstveno stanje pripeljalo nazaj. Ko sem bila kot popotnica v tem delu Azije, sem si potihem želela, da bi izkusila tako bivanje. Ko sem dejansko s Krishno živela dobro leto, sem si želela, da bi bila zopet popotnica. So izkušnje v življenju, ki si jih človek ustvarja.

Edino, česar si želim sedaj, je, da bi bili končno na svojem in skupaj. Kot sem že omenila - če bo vse po sreči, bomo poleti  že skupaj."