V intervjuju so nam člani skupine Tristan zaupali, kako se je njihova glasbena pot začela.

Kdaj ste se združili in kako je prišlo do ideje po sodelovanju?

Vlado: Trio Tristan se je izluščil iz kvinteta septembra 2010. Trije enako misleči glasbeniki smo se odločili oblikovati poseben, drugačen in predvsem stilno prepoznaven repertoar, sestavljen iz najlepših zimzelenih melodij, folk glasbe z vplivi bluegrassa in bluesa, želimo pa izvajati tudi lastne skladbe s slovenskimi besedili.

S kakšno glasbo želite očarati občinstvo?

Lidija: Naš namen je predvsem izvajanje akustične glasbe z lastnim glasbenim izrazom. Poudarek je na triglasnem petju in podrobno izdelanih aranžmajih. Drugačni smo že po sestavi instrumentov. Mandoline v tej zvrsti glasbe v Sloveniji tako rekoč ni zaslediti, Tomaž Juvančič je tudi izvrsten kitarist, igra orglice in v zadnjem času tudi rezofonično kitaro, ki je na slovenski glasbeni sceni redkost. Če tej sestavi instrumentov dodamo še lastne aranžmaje pesmi, črpanje iz drugih akustičnih zvrsti, kot so folk, bluegrass in blues, je rezultat izvirnost.

Že nekaj časa ste glasbeno aktivni. Je glasba vaš poklic ali konjiček?

Vlado: V mladosti sem se osem let učil klavirsko harmoniko, a pri 16 letih sem se kot tipični najstnik navdušil nad kitaro. Moja glasbena pot je bila dolga, bil sem član različnih skupin, tako pri nas kot v tujini. Sodeloval sem tudi z nekaterimi radijskimi skupinami in nameraval postati poklicni glasbenik, a so se, kot se pač dogaja v življenju, stvari obrnile drugače, diplomiral sem na fakulteti za elektrotehniko. Po zaslugi prijateljev sem se pri 40 začel zanimati za akustično glasbo in potem sem ''našel'' Lidijo.

Lidija: Seveda je glasba tudi zame najlepši konjiček. Po izobrazbi sem akademska slikarka, 13 let sem bila zaposlena v restavratorskem centru v Ljubljani, preostanek let pa na zavodu za varstvo kulturne dediščine. Upokojila sem se januarja 2010.

Tomaž: Čeprav ni poklic, pa je glasba takoj za družino zagotovo najpomembnejša stvar v mojem življenju. Natančno se spomnim dne, ko sem začel igrati kitaro – 6. avgust 2000 in že isti dan sem vedel, da me bo spremljala vse življenje. Takrat sem z njo prebil vse trenutke, nemalokrat tudi v službi, tako da sem verjetno povprečno vadil do šest ur dnevno in tako je bilo prvih 450 dni. Sedaj seveda to ni več mogoče, še vedno pa je moj cilj vaditi vsaj dve uri dnevno.

Lidija, v glasbene vode ste zajadrali pred kratkim in vse očarali s svojim glasom. Zakaj ste se ''skrivali''?

Lidija: 40 let sem o glasbi lahko samo sanjala z odprtimi očmi. Če bi me tedaj kdo vprašal, kaj bi v življenju najraje počela (pa če je možno ali ne), bi bil odgovor: ''Pela!'' In če bi mi takrat nekdo prerokoval, da se mi bo želja uresničila, bi mu odgovorila: ''To pa je nemogoče!''

V prejšnjem zakonu so namreč vse poti vodile drugam in ne v glasbo. Usoda je želela, da je prišlo do ločitve, in po enem letu me je ''nekaj'' pripeljalo ob pravem času na pravo mesto, kjer me je čakal moj sedanji mož Vlado, ki mi je – poleg vseh ostalih – izpolnil tudi glasbene želje. V zelo kratkem času po najinem srečanju sem se tako rekoč brez izkušenj vrgla v glasbene vode, po katerih skupaj plujeva z raznimi sopotniki in v razne smeri že približno 20 let. Torej se nisem ravno skrivala. Bila sem ves čas aktivna. Ker pa sva se z glasbo ukvarjala le v prostem času, je bil napredek pri meni počasen, saj sem ob službi in družini bolj malo vadila ter tudi formalne glasbene izobrazbe nimam. In po dolgoletnem nabiranju izkušenj in druženju z dobrimi glasbeniki sem končno dozorela tudi za zahtevnejše podvige, kot je recimo osnovanje skupine Trio Tristan.

Lidija igra še na mandolino in kontrabas.

Vlado: Lidija je odrasla v družini, kjer se je veliko igralo in prepevalo, saj sta mama in oče bila dobra pevca, oče je igral različne instrumente, med drugim tudi mandolino. Kar nekaj njenih sorodnikov je poklicnih glasbenikov. Ko sva se spoznala, je Lidija igrala kitaro s tako trdimi strunami, da sem še sam komaj igral nanjo. Veliko prijateljev se še danes šali, da sem tako ugotovil, da je ona ''tista prava''. Kasneje je Lidija kitaro zamenjala za mandolino in si nabirala izkušnje na glasbenih delavnicah.

Lidija: Zanimivo je, da sem na koncertih vedno najbolj občudovala vlogo kontrabasa v glasbenih skupinah. Bila sem očarana tudi nad eleganco tega instrumenta in nisem mogla odmakniti oči s prstov izvajalcev, ki so s tako lahkoto in gracioznostjo poplesavali po strunah. Še bolj sem bila navdušena, ko sem prvič videla igrati tudi ženske! Pred petimi leti pa sem slučajno imela priložnost instrument tudi prvič lastnoročno preizkusiti in bila je ljubezen na prvi pogled. V petih minutah sem ugotovila, da sem čisto nepričakovano našla instrument svojega življenja. Potrebno je bilo ugotoviti še, ali sem sposobna peti in igrati obenem, in ko se je izkazalo, da mi to ne dela težav, sem v kratkem času dobila tudi svoj lasten instrument. Pri igranju kontrabasa sem tako rekoč samouk, z občasnimi nasveti prijateljev kontrabasistov. Igranje mandoline sem izpopolnjevala na glasbenih delavnicah, petje pa s tehničnimi vajami in poslušanjem odličnih pevk.

Lidija, ste tudi ustvarjalka pesmi, ki jih kot skupina igrate. V čem iščete navdih?

Lidija: Že od malih nog sem zelo pozorno poslušala besedila in si jih tudi mimogrede zapomnila. Velikokrat sem poslušala tudi s kritičnim ušesom in si poizkušala zamisliti boljše variante, če mi ni bilo všeč. Tako sem sčasoma ugotovila, da bi lahko tudi sama pesnila in začela sem s prevodi angleških tekstov. Ugotovila sem, da je dovolj, da pogledam naokrog ali prisluhnem ljudem okoli sebe in že dobim inspiracijo za nov tekst. Potrebno je le opazovati in poslušati!

Kako je, če mož in žena sodelujeta pri istem projektu?

Vlado: Glasbene aktivnosti počneva skupaj, in to ima ogromne prednosti. Če imata mož in žena skupne interese, je to, po mojem mnenju, najboljši temelj srečnega zakona. Tudi to, da prideva pozno domov skupaj, je bolje, kot če bi prihajala vsak posebej. Otroci so že odrasli in najine počitnice preživljava na glasbenih delavnicah.

Seveda je usklajevanje glasbenih aktivnosti in gospodinjstva veliko breme za Lidijo, ampak ji z obema fantoma poskušam čim bolj pomagati.

Kot skupina ste nastopali že v vrtcu. Imate vnuke in otroke, pred katerimi ste nastopali?

Vlado: Z Lidijo še nimava vnukov. Decembra smo nastopali v vrtcu, kjer ima Tomaž svoja dva otroka. Najprej smo z zborom varušk pripravili koncert dalmatinskih pesmi za upokojence, nakar smo zabavali udeležence med pogostitvijo in takoj dobili povabilo na še dva dogodka v vrtcu, za starše in otroke.