Gorazda Žilavca lahko trenutno spremljamo v humoristični nadaljevanki Lepo je biti sosed na Pop TV. Njegova hčerka Lea pravi, da je ati smešen in da ji niso všeč brki, ki jih ima v nadaljevanki. Zaveda se, da očka le igra, povedala pa je tudi, da v resnici ni takšen. Gorazd pa pravi nekoliko drugače. Z Benom si namreč delita veliko ljubezen do nogometa in piva.

Leji in Galu z očkom najbrž ni nikoli dolgčas, saj iz rokava stresa igre, šale in igra različne vloge. V intervjuju za Bibaleze.si je Gorazd razkril svoje zasebno življenje, kmalu pa si boste lahko ogledali tudi video o tem, kako smo se odpravili na snemanje nadaljevanke Lepo je biti sosed in potrkali kar na vrata zakoncev Sagadin!

Gorazd, v vlogi Bena Sagadina se odlično znajdete, nas pa zanima, kakšen mož in oče ste v resničnem življenju. Kako bi se opisali?

Najtežje je opisovati samega sebe. Ampak bom vseeno poskusil. Mislim, da sem kot partner velikokrat nekoliko naporen, saj mi, kot pravi moja partnerica, misli bliskovito 'šibajo' in mi je včasih kar težko slediti. Vedno pa se trudim, da bi bil razumevajoč, pozoren, ljubeč in praktičen. Ne maram nepotrebnega kompliciranja! Seveda imam tudi slabe dneve in takrat niti sam sebi nisem všeč. Zelo si prizadevam, da bi bilo teh dni vedno manj in da bi bil čim večkrat sproščen, zabaven in prijeten. Zelo sem vesel, če lahko koga v najbližji okolici nasmejim in zabavam.
Prav tako se tudi kot ati trudim, da bi bilo z mojima otrokoma čim več zabave, smeha in da bi jima znal vedno olajšati otroštvo, ki je po mojem prepričanju eno najtežjih obdobij v življenju; koliko vsega se mora otrok naučiti, koliko vseh nelogičnih, 'odraslih' stvari mora spraviti v svojo logiko, pa še prenašati muhe svojih staršev!

Zelo imam rad svoja dva mala angelčka Leo in Gala. Kadar  pokličem oba, ju v šali poimenujem kar Galea (smeh). Zelo sta pridna in sta se že zgodaj naučila upoštevanja nekaterih vzgojnih pravil, ki (to se zavedam) niso vedno po njunih željah, a jih upoštevata, zato pa se tudi sam zelo trudim, da bi razumel tudi kakšne njune želje in manjše lumparije. Ko smo skupaj, se imamo zelo fino, veliko je namreč smeha in zabave. Na podlagi tega menim, da v tem nekako uspevam.

Kakšen ste bili kot otrok? Ste se navduševali nad gledališčem? Ste morda že takrat doma uprizorili kakšno predstavo ali se pozabavali s kakšno vlogo?

Prvič sem vstopil v gledališče kot 'malošolarček.' Prisostvoval sem namreč vaji ljubiteljske gledališke skupine, v kateri je sodeloval moj oče in takrat se mi je odprl nov svet. Svet domišljije in svet, v katerega sem se v trenutku zaljubil. Ker mi je bilo to tako všeč, sem že čez dve leti nastopal z njimi (imel sem vlogo malega, nadebudnega fantiča). Takrat sem sklenil, da bom igralec.
Moja starša pravita, da sem vedno rad nastopal, imitiral sosede, tete, strice, babici, dedka … predvsem pa sem se rad igral stvari, ki sem jih videl po televiziji.

Kako pa vam ležijo domača opravila? Glede na to, da je vaša prvotna izobrazba tehnične narave, vam najbrž hišna popravila niso tuja?

Vedno sem zelo zadovoljen, če lahko sam odpravim kakšno napako ali izvedem popravilo česar koli v hiši. Tovrstne stvari so mi vedno izziv, še posebej, če kaj poskušam popraviti prvič. Ker je moja srednješolska izobrazba elektrotehnik-elektronik, še posebej rad popravljam vse, kar je povezano z elektriko.
Zelo rad pa sem tudi gospodinjec. Veseli me, če iz popolnoma razmetanega stanovanja nastane spet red; konec koncev je naš dom naš življenjski prostor in dobro je, če se v njem počutimo prijetno. Mnogi se začudijo, ko povem, da je moje najprijetnejše gospodinjsko opravilo likanje – moja babica je celo življenje delala v likalnici  in zgleda, da sem to podedoval (oziroma 'pobabicoval') od nje. No, pa tudi moja mama ima za to velike zasluge.

Ali znate tudi kaj skuhati?

Kuhanje je moj hobi. Ker me moj poklic popolnoma osrečuje, drugega hobija sploh ne rabim. Da je dobro, če znaš kaj (dobrega) sam skuhati, sem spoznal že v študentskih letih. Takrat se je začela moja pot kuharskega učenja in kuhanje mi je priraslo k srcu – pa tudi moj želodec ni imel nič proti. Tudi tu ima veliko zaslug moja mama, s katero sem nemalokrat po telefonu 'reševal' kakšno jed, ki sem jo pripravljal v svoji študentski kuhinji … Ja, zelo zelo sem srečen, če imam čas kaj v miru skuhati ali celo eksperimentirati! Pa tudi tisti, ki so že poskusili mojo kuho, pravijo, da je kar dobra.

Kako vam je Mateja sporočila novico o nosečnosti? Kako sta potem novico sporočila sorodnikom in prijateljem? Sta povedala takoj ali sta počakala nekaj tednov, mesecev?

Ko je Mateja zjutraj vstala, je takoj vedela, da je noseča in da trud od sinoči ni bil zaman (smeh). Izračunala je namreč najprimernejše ure za zanositev in izkazalo se je, da se ni uštela. Jaz sem bil glede tega nekoliko skeptičen. Čez nekaj več kot mesec dni sva se odločila, da narediva test nosečnosti. Bil je pozitiven in prva dva, tri dni nisva dosti dihala … Bila sva namreč popolnoma vzhičena in vsa v pričakovanjih.
Svojim staršem sva novico sporočila zelo hitro, prijateljem in znancem pa dva meseca kasneje, ko je Mateja opravila prve resne preglede.

Kako se spominjate obdobja njene nosečnosti? Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

Moram priznati, da je bila Mateja zelo 'pridna' nosečnica, saj ni imela prav nobene nosečniške muhe! Ko smo se moški pogovarjali o nosečih partnericah, mi tega skoraj nihče ni verjel. Če se Mateji ne bi poznal trebuh in ji občasno ne bi 'pasalo' kaj zanjo zares nenavadnega (na primer na bencinski črpalki ji je vedno zelo dišal bencin …), še opazil ne bi, da je noseča!
Med nosečnostjo se je zelo rada sprehajala v naravi. Doma mi je potem pripovedovala o svojih dolgih sprehodih in enkrat mi je omenila, da je nedaleč od najinega bloka našla prekrasno gozdno jaso. Živela sva namreč v Dravljah, kjer je prava narava na dosegu roke. Spomnim se, da mi je enkrat pripovedovala, da je videla celo mladega jelena, ki se je pasel na tej jasi. Seveda sem ji odsvetoval tovrstne sprehode, ko je bila sama.
Ko sem nekega večera prišel domov, Mateje ni bilo doma, njen mobilni telefon je zvonil na nočni omarici, jaz pa nisem vedel, kaj naj naredim! Po glavi mi je rojil gozd, jasa in morebitno srečanje Mateje z jelenom ali še kakšno hujšo 'zverino!' Ker nisem vedel, kje je ta njena jasa, sem se le nemočno tresel od strahu in čakal, kaj bo. Ko pa je prišla domov in me za silo pomirila, sem izvedel, da je bila na kakavu s prijateljico, s katero sta se pogovarjali o porodu, dojenčkih in ostalih aktualnih rečeh. Moje 'predinfarktno stanje' je bilo torej popolnoma odveč!

Kaj pa porod? Kje ste bili, ko je Mateja dobila popadke? Ste bili prisotni pri obeh porodih?

Čisto mirna je prišla iz spalnice k meni v dnevno sobo. Jaz sem se takrat ravno trudil, da bi vsaj malo zaspal. Ura je bila nekaj čez dve ponoči in jaz nisem skoraj nič spal že tretjo noč. Nenehno sem namreč pričakoval 'poziv za v porodnišnico,' saj je bila Mateja že nekaj dni čez rok. Ko mi je mirno rekla: »Gorazd, najbrž mi je ravnokar odtekla voda,« sem mi je zvrtelo v glavi in sem začel panično pripravljati stvari za odhod in jih nositi v avto. Prej sem si obljubil, da ne bom paničaril, temveč bom mirno odpeljal v porodnišnico in miril vznemirjeno Matejo. Toda potem, ko je prišlo do te situacije, od vsega tistega ni bilo nič. Mateja se še danes smeji ob spominu, kakšen sem bil, ko sva se odpravljala v porodnišnico. Kolikor se spomnim, se je smejala, že ko me je opazovala pri pakiranju, saj sem jo s tem neizmerno zabaval.
Kot blisk sva se nato odpeljala v postojnsko porodnišnico in rojevala 14 ur!

Ob njej sem bil pri obeh porodih. Toda pri drugem porodu sem bil že stari maček in sem bil čisto kul! V sprejemnici sem celó miril nekega mladega očka, ki je prvič prišel 'rodit.' Takrat pa sem se že delal 'pametnega!'

Kakšna dojenčka sta bila Lea in Gal? Sta se ponoči veliko zbujala? Kdo je takrat vstajal? Kaj se vam je iz obdobja pleničk najbolj vtisnilo v spomin?

Oba, Lea in Gal, sta imela prve tri mesece sleherno noč trebušne krče in mi smo vsako noč posebej naredili pravo 'doktorsko ekspertizo,' kako jima te krče olajšati. A na žalost ni šlo. Morala sta pač prerasti te prve mesece, potem pa je bilo čisto v redu. Zbujala sta se le takrat, ko sta bila lačna. Jedla sta pa zelo veliko.

Največkrat je vstajala Mateja, jaz pa sem ponavadi vskočil, ko se je najin dojenček že nekoliko pomiril in sem le 'vzdrževal' pomirjeno stanje. Ko se je zbujal Gal, pa sem poskušal nazaj uspavati Leo, ki je slišala vsak Galov jok. Spominov iz obdobja pleničk je veliko in vsak je spomin. Na smrt mi je bilo hudo, ko mi je Lea padla s kavča. Sicer ni bilo visoko, pa vseeno. Radovedno se je plazila po njem, jaz pa sem ji bil najbližje. Takrat me ni moglo potolažiti prav nič – tudi razne zgodbe o tem, kako je ta in oni dojenček temu in onemu padel z mize, s stola in mu ni bilo nič … K sreči tudi Lei ni bilo čisto nič, jaz pa si tega tudi ne bom nikoli odpustil!

Kakšna deklica je Lea, kako bi jo opisali? Vam je kaj podobna? Kaj pa Gal?

Oba sta zelo pridna, poslušna in se imata zelo rada. Lea je prava punčka-damica. Rada poje, pleše, se (pre)oblači, si ureja frizuro, se igra frizerke, učiteljice, ureja 'svoje' stanovanje, predvsem pa rada in lepo riše. Igra se rada igrice, v katerih je nekdo drug in v katerih igra kakšno drugo vlogo (tečne sosede, stroge učiteljice, razvajene princeske …). Le po kom ima to (smeh)? Zelo rada tudi gleda gledališke predstave, predvsem pa obožuje muzikale.

Gal je bolj tehničen tip. Zelo rad sestavlja stvari (obožuje puzzle) in popravlja svoje igračke. Je dokaj plah, neprestano pazi, da ne bi koga prizadel, užalil, skratka je mehka, krhka dušica. V njem vidim malega Gorazda, zato ga popolnoma razumem.

Oba skupaj pa se rada smejita in se zabavata. Najraje se smejita mojim norčijam. Zelo rada tudi poslušata moje smešne zgodbice, v katerih se znani junaki (npr. Rdeča Kapica, Pepelka, Sneguljčica …) ne obnašajo 'klasično,' temveč imajo smešne, moderne ali vsakdanje hibe, težave. Seveda takoj spoznata razliko med klasično pravljico in mojo verzijo pravljice, in to ju neizmerno zabava.

Kaj najrajei počnete, ko ste skupaj? Kako si krajšate deževne popoldneve?

Obožujemo kino. Ogledamo si vse risanke, ki so sinhronizirane v slovenščino (nekatere tudi večkrat) in potem doma do potankosti vse analiziramo. Lea zelo rada poje in pleše, zato morava tudi midva z Galom sodelovati pri plesno-pevskih norčavih tekmovanjih. Pred branjem pravljice za lahko noč se igramo 'čiga-kviz.' Igra poteka tako, da vsak postavi vsakemu izmed nas najrazličnejša vprašanja. Za pravilen odgovor dobiš poljubček na lička, za nepravilnega pa te izpraševalec fino 'prežgečka. Obožujemo tudi vodo in nemalokrat se naši pozni popoldnevi končajo na kopališču.

Trudim se, da bi čim večkrat zabaval ljudi okoli sebe (tudi zato sem si tako želel postati igralec), še posebej pa moja dva mala pikca. Seveda mi to vedno ne uspeva. Razpoloženje je kdaj pa kdaj tudi muhasto, mar ne? Takrat sem potem še dodatno slabe volje. Sam sebe ne maram, ko sem namrgoden! Sicer pa, ja, v naši hiši je pretežno dobra volja in veliko prostora za humor. Moj življenjski moto je, da mora biti življenje vedno rock'n'roll!.

Kako poteka vaš dan? Ste, odkar imate družino, kaj več doma? Kako združujete družinsko življenje z odrskimi deskami?

Delovni dan igralca je zelo pester, raznolik in netipičen. Velikokrat za nas ni 'ne petka, ne svétka.' Zgodi se, da delam ves vikend, nato pa imam na primer torek in sredo prosto. Zato se morata tudi moja otročka velikokrat prilagajati mojemu prostemu času. Se pa zelo trudim, da tista dva dni na teden in vsak drugi vikend, ko sta pri meni, ne delam čisto nič službenega in se jima kar se dá posvetim. Kadar sta pri meni, je tako zame pravi oddih in sprostitev.

Kaj vam je v življenju najbolj pomembno?

Najpomembnejše stvari v življenju so spoštovanje, ljubezen in zaupanje. Najsrečnejši sem, ko so moji najbližji ob meni srečni in z mano zadovoljni. To me popolnoma osrečuje in me najbolj napolni!

Česa želite naučiti svoja otroka? Kaj menite, da jima bo najbolj služilo v prihodnosti, katere vrednote?

Od njunega rojstva naprej se trudim, da bi bila iskrena, skromna, pravična in se znala postaviti zase. Sám sem trdno prepričan, da 'dobro vedno najde dobro' in da dobre, iskrene in 'čiste' ljudi usoda vedno združi. Svojima otrokoma bi rad pomagal, da bi znala prepoznati takšne ljudi in znala razločevati med dobrimi, iskrenimi ljudmi in pokvarjenci, hinavci in preračunljivci, katerih je v tem našem svetu veliko.

Ali otroka ob ponedeljkih spremljata nadaljevanko Lepo je biti sosed?

Ker sta še majhna (Lea ima 7 let, Gal pa 5) in potrebujeta zgodnji spanec za rast, razvoj in počitek, morata čez teden ob tem času biti že v postelji. Zato pa si jo skupaj ogledamo kdaj čez dan – po internetu. Takrat imamo tudi čas, da sleherno epizodo posebej analiziramo.

Vprašanje za Leo: Kako se ti zdi, ko vidiš očka na televiziji, ti je všeč? Kaj pa pravijo sošolci in sošolke? Si kaj ponosna na očka?

Ati je smešen in butasti Beno, ki ima zelo grde brke. Vem, da to on le igra in v resnici ni takšen. Na živce mi pa gre, ko me pripelje v šolo in se vsi za njim derejo "Beno, Beno!".