Prehranjevalne navade in odnos do hrane se pričnejo oblikovati še v času dojenja, torej takoj po rojstvu. Tako kot mati spoznava svojega otroka in njegove potrebe, tudi otrok spoznava svojo mamo. Začuti, ali je nervozna, nesproščena ali obratno – ali je prijetna in nežna.

Uvajanje novih živil

Ko začne otrok poleg materinega mleka uživati še drugo hrano, se lahko začnejo težave. Nekateri otroci sprejmejo nove okuse, drugi pa ne. Otroka ne hranimo na silo, bodimo umirjeni in prijazni. Veliko je odvisno od naše potrpežljivosti. Marsikateri otrok se le počasi navadi na novo vrsto hrane. Bodite zadovoljni že, če bo otroček najprej samo pokušal novo jed.

Nerodno in potratno je pripravljati sok ali kašico in ju zavreči, če otrok tega ne mara, a druge poti ni. Otroku ponudimo hrano, če jo izpljune, mu jo ponudimo še nekajkrat, potem pa odnehajmo in z enako hrano poizkusimo spet čez nekaj dni. Novih okusov naj ne bo preveč naenkrat, paziti moramo tudi, da je pripravljena hrana okusna. Poizkusite lahko enkrat z bolj tekočo, drugič spet z bolj gosto hrano. Poskusi vam pokažejo, kaj je otročku všeč.

Novo živilo otroku ponudimo pred rednim obrokom, saj bomo tako bolj uspešni. Med jedjo ne prižigajmo televizije, da bi ga zamotili in ne ponujajmo mu igrač ali knjig. Tako bo pridobil napačen vzorec o tem, kako jemo, kar bomo kasneje obžalovali.

Prehranjevalne navade

Ko je otrok malce večji in so osnovni poskusi mimo, mu dajte v roko žličko, s katero bo sam poskušal jesti. Na začetku se bo z njo verjetno bolj igral. Včasih imajo otroci radi hrano, razrezano na drobne koščke, ki si jih sami nosijo v usta. Privlači jih tudi barva hrane – na primer korenčka, špinače, pa jagode, češnje ... Zaporedje izbiranja živil pri otroku je lahko drugačno, kot je navada pri odraslih – otrok, na primer, najprej želi pojesti prilogo, nato juho, ali poje najprej solato in nato krompir … Dobro je, da pred in med jedjo vlada rutina – da mu z navdušenjem povemo, da bomo jedli, da si umijemo roke, nadenemo slinček, ga posedemo v stolček, mu ponudimo žličko, potem pa obsedimo za mizo … Otroka vsakič, kadar najdemo najmanjši vzrok za to, pohvalimo!

Mnenja o tem, ali naj bo otrokov obrok takrat, ko ima kosilo vsa družina, ali naj je sam, so deljena. Skupen obrok je bolj naporen za tistega, ki otroka hrani, vendar takrat malček doživlja občutek prijetnega vzdušja in ugodja. Zavest, da sam izbira in zmore, da je del družine ter radost in ugodje ob dobri hrani bodo oblikovali njegove prehranjevalne navade.

Prigrizki med obroki

Če se otrok lepo razvija ter je živahen in močan, je zagotovo pojedel dovolj. Včasih starši spregledajo, kaj je otrok pojedel med obroki. Že kozarec sladkega soka in piškot pomenita za neješčega otroka ali otroka, ki potrebuje manj hrane, popolno malico. Čokoladica ali polovica žemljice, ki jo otrok poje med potjo iz trgovine do doma, tudi pomeni dodatno malico. Takrat potrebuje le še kozarček mleka ali soka.

Neješčemu otroku ne dajajmo prigrizkov, če želimo, da bo pojedel svoj redni obrok. Kadar ne poje ničesar oziroma poje le nekaj žličk, odnesimo njegov krožnik in počakajmo do naslednjega obroka brez vmesnih prigrizkov. Morda mu le ponudimo naslednji obrok nekoliko prej. Otrok mora začutiti, da je lačen, sicer si ne bo želel jesti.

Pogovorite se z njim o škodljivosti sladkarij (z lastnim vzgledom s pripravo in uživanjem zdrave hrane to še podkrepimo) in sklenite dogovor, da bo vse sladkarije, ki jih bo dobil, shranil v njemu posebej ljubo ali v ta namen pripravljeno oziroma kupljeno škatlo (vrečko, posodico, predal …). Po obroku se lahko tudi malo posladka. Ta dogovor vedno upoštevajte in z njim seznanite tudi dedka, babico, teto in vzgojiteljice v vrtcu.

Neješči otroci potrebujejo vzpodbudo

Ni dobro, če je hrana vzrok za zaskrbljenost staršev in prepir. Zato otroka spodbujajmo; opozorimo ga, da se bo v miru pripravil na obrok, zaključil svojo igro, pospravil, si umil roke, se preoblekel, če je to potrebno, dajmo mu dovolj časa, da bo pojedel. Lahko ga vključimo v pripravo hrane, pogrinjka, pomaga tudi drugačna razporeditev stolov okrog mize ali pribora.

Včasih pripravimo kosilo na terasi ali morda celo v otroški sobi (naredimo piknik). Uporabimo lahko dobro pomite krožničke, s katerimi se otrok sicer igra. Otrok lahko pomaga pri izbiri in nakupu hrane, dovolite mu, da bo sestavil nenavaden jedilnik. Skupaj lahko pripravimo tortico za prijatelja, mamico, ki ima rojstni dan … Včasih so za spodbudo dovolj že navadni okrogli piškotki, okrašeni s smetano, ali pa narezana francoska štručka, namazana z maslom in okrašena z rožico iz korenčka, ki jo je napravil otrok sam.

Med jedjo dovolite otroku, da je čim bolj samostojen. Spreglejte polito mleko in drobtine, vendar naj kasneje pospravi za seboj. Hrana naj ne bo povezana s kaznijo. Ne odvzemite mu krožnika z jedjo, ker pri kosilu kriči ali trmoglavi. Raje sedite k njemu in skušajte s pogovorom rešiti problem.

Jedi naj bodo na oko prijetne – pasirano zelenjavno juhico okrasite s kislo smetano, na lupino mehko kuhanega jajčka narišite obraz klovna, v krožnik pire krompirja vlijte špinačo, v prozoren kozarec izmenoma vlijte čokoladen in vanilijev puding, da dobi pisano podobo, mlečni riž ali zdrob okrasite s cesto iz čokolade v prahu ali pa naj motiv izbere otrok sam, koščke sadja lahko razvrstite v vlakec ...

Otrok naj pri kosilu dobi na krožnik za žlico vsake jedi, ki smo jo pripravili in naj sam izbere, kaj bo pojedel. Vendar poskrbimo, da bo med jedmi tudi kaj, kar ima rad. Lahko se dogovorimo, da od vsega, kar je na krožniku, pokusi samo po eno žličko, eno jed pa poje vso. Če se krožnika ne dotakne, se ne razburjajmo in ne dramatizirajmo. Morda mu ponudimo košček kruha, jabolko …

Če je otrok bolan, ga ne prepričujmo in spodbujajmo pretirano. Upoštevajmo tudi, da nekateri za preživetje potrebujejo zelo malo hrane in še to razdeljeno na več majhnih obrokov. Med jedjo je lahko dobra spodbuda tudi prijatelj, ki ga otrok povabi na kosilo.

Zavedajte se, da ima otrok v zvezi s hrano svoje potrebe, da ima nekaj rad, drugega pa ne. To bo že v osnovi razrešilo marsikateri problem!