Sama nisem nikoli razmišljala o prezgodnji smrti, vse dokler nisem prebrala novice o 16-letni Amy-Claire Davies, ki se je znašla ravno na tej poti. Njena življenjska nit se bo čez predvidoma tri leta končala. Zbolela je namreč za neozdravljivo boleznijo imunskega sistema in čeprav se sliši še tako neresnično in krivično, ji ne more pomagati nihče. Najbrž bi takšna vest strla skoraj vsakega izmed nas, Amy pa se je odzvala ravno nasprotno. Že v bolnišnici je pričela pisati seznam stvari, ki jih želi uresničiti pred smrtjo. Presenetila ni le bolnišničnega osebja in domačih, z mešanico občudovanja in spoštovanja so se na novico o njenem optimizmu odzvali ljudje po vsem svetu.

Na najstničinem seznamu se je znašlo kar 250 želja, od tega jih je 70 že prečrtala. Britanka, ki je zaradi bolezni priklenjena na invalidski voziček, je stopila izven okvirjev žalosti in si naslikala rožnato prihodnost. Objela je svoje življenjske želje in načrte ter jih strnila v naslednja tri leta. Če ji vsega ne bo uspelo uresničiti, ne bo zato nič bolj žalostna, saj se bo zabavala med poskušanjem. Čas, ki ga ima pred seboj, bi rada preživela aktivno in zunaj bolniških sten. Rada bi se zabavala in z veliko žlico zajemala življenje, zadnja leta nikakor ne želi preživeti v solzah. Tako se je 16-letnica že oblečena okopala v morju, napisala pesem, prebrala vsa Shakespearjeva dela in šla na ples.

In kaj vse se je še znašlo na seznamu stvari, ki jih želi uresničiti? Amy bi rada opravila zaključne izpite, pisala blog, si preluknjala nos, vzgojila tulipane, zadela nagrado, imela veliko zabavo za 18. rojstni dan, naredila sladoled, skuhala kosilo za več kot eno osebo, pomagala neznancu, povabila fanta na zmenek, se naučila voziti avto, se popeljala z balonom in uživala ob pogledu na pokrajino, imela piknik na plaži, poskusila bi rada veslati, jezditi, napisati roman, se peljati z gondolo po Benetkah, rada pri prebedela vso noč in občudovala zvezde na nebu, videla sončni vzhod in zahod, si ogledala predstavo Labodje jezero, odšla na koncert Beyonce in Take That in še mnogo drugih stvari, med drugimi je na svoj seznam uvrstila tudi željo po otroku.

Tako razmišlja 16 letno dekle, pred katero so samo še tri leta življenja. In kako razmišljam jaz? Časopis z novico sem odložila, misel na Amy pa mi ni dala miru. Nimam smrtonosne bolezni, sem zdrava ženska in pred menoj je še mnogo, mnogo let. Že res, da se mi lahko že naslednjo minuto kaj pripeti, a to je spet druga stran nepredvidljive minljivosti. Stresla sem z glavo in se poskusila spomniti, kdaj sem nazadnje naredila nekaj zares norega ali pa si to vsaj želela uresničiti. Nič, tema. Moje življenje zaobjema resne načrte in cilje, na radost in veselje pa sem z leti pozabila.

Sobota zvečer … ne stiskam se k možu, ne gledam televizije, ne grem na pijačo s prijateljicami in ne posedam na terasi s knjigo v roki … Sinu pritisnem poljubček na čelo, ga nekaj trenutkov opazujem in se čudim temu, kako velik je že. Nato sedem za računalnik in urejam stvari za službo. Dan za dnem, kajti to me osrečuje, izpopolnjuje … Pa me res?  Plaši me, da si kljub temu, da je pred menoj še vse življenje, nisem zaželela preprostih stvari iz Amynega seznama. Nikoli še nisem opazovala sončnega vzhoda, imela piknika na plaži, plesala v dežju, se oblečena kopala v morju, odšla na koncert, preplesala noč, si ogledala baletno predstavo, tekla okrog jezera, se peljala z balonom, taborila na vrtu ... Za kaj takega si nikoli nisem vzela časa …

Bi se morala bolj zavedati minljivosti in dejansko zaživeti? Ker imam na voljo le eno nit in ne treh in ker sama določam barvo in obliko življenjskega vzorca? Jaz sem tista, ki lahko sivi vsakdan obarvam z mavrico in ga oplemenitim s preprostimi trenutki. Trenutki, ki me bodo spomnili na to, da je vredno živeti. Kaj ko bi za spremembo pospravila papirje v predal, ugasnila računalnik, na prašno polico napisala možu ljubim te, krpo za brisanje prahu pa vrgla v kot. Kaj ko bi si kupila pisane gumijaste škornje in sinkom ob prvem dežju osvajala največje luže? Kaj ko bi na vrtu prižgala tiste bakle, ki smo jih kupili pred tremi leti in jih niti enkrat prižgali? Kaj ko bi priredila vrtno zabavo, popila kozarec rdečega vina, v objemu moža preštevala zvezde na nebu, se ljubila, nato pa zaspala prav tam, na dišeči zeleni trati? Kaj ko bi živela? Ker čas mineva, z menoj ali brez mene. Ker Amy čez tri leta ne bo več med nami … Kje pa boš ti? Daj, skoči na vrtiljak, prepusti se ritmu življenja.

Preberite si še o Rosie Wigginton, ki je stara komaj štiri leta in vendar je doživela že več kot marsikateri odrasel človek.