Odkar je postala mamica, so na njeni prioritetni listi druge stvari, pravi Ivana Šundov Hojan. Čeprav sta oba z možem deloholika, si vzameta čas za družino. Ivana pravi, da jo hčeri izpolnjujeta in da se ji je z materinstvom odprl povsem drugačen pogled na življenje. Svojo družino ljubi in meni, da je zelo srečna, ker ji je bilo v življenju dano tudi materinstvo.

Obe nosečnosti sta bili zame lepi, pa tudi zelo posebni. Vsaka nosečnost je imela svoje specifičnosti, podobnost pa je bila v začetnih celodnevnih slabostih, ki so trajale od tri do štiri mesece in minile v obeh nosečnostih brez bruhanja. Spomnim se, da sem takrat poskušala čisto vse, kar sem kje prebrala, o tem, kako si te slabosti ublažiti – jedla sem janeževe piškotke, lizala Rupurute … dokler nisem poskusila s Coca colo (v zmernih količinah). Zame je bila to velika novost, saj gaziranih pijač zaradi občutljivih glasilk nisem pila deset let, moram pa priznati, da mi ta možev recept (ali odkritje, če želite) še sedaj zna tu in tam pomagati, ko imam težave z želodcem.

Iz obeh nosečnosti se spomnim prvega spoznanja, da sem noseča. Za prvo nosečnost sem imela nekako občutek, da bi to lahko bilo, saj sem si želela zanositi in sem zanosila pravzaprav takoj. Po prvih dneh izostanka mesečnega perila, sem kupila test in seveda je bil pozitiven. Bila sem v Zagrebu, hitela sem na vajo za televizijski prenos v živo in spomnim se, da sem od silne evforije skorajda letela proti dvorani. Moja pikica Nikica je tisto pozno poletje doživela svoj prvi nastop v živo v maminem trebuščku. Bila sem ponosna, vesela, vzhičena … PRESREČNA, da bom postala mama – ta želja je zares dozorela v meni!! Delala sem dalje, kot da se ni nič spremenilo, toda potovanja na relaciji Slovenija - Hrvaška, na nastope, ki so bili na obeh straneh, priprave na novo podjetje oziroma delo, ki je bilo čisto novo zame, so vendarle pustili posledice – k sreči ne hudih. Morala sem se umiriti. Zdravnica mi je svetovala, naj odpovem tudi poroko. Ni mi bilo čisto vseeno, toda tudi prehudo ne. Nič mi ni bilo težko storiti za to, da rodim zdravo bitjece, prvi plod najine dolgoletne ljubezni.

Tudi na nosečnost z drugo hčerko me vežejo le lepi občutki, le da je bila fizično malce težja, ker sem bila v drugo zelo hitro noseča - Nika je bila stara leto dni, ko sem znova zanosila. V drugo sem proti koncu težje nosila, ker je Zara malce nižje pritiskala, poleg tega pa je bila tudi Nika še majhen otrok – potrebovala je zelo veliko ukvarjanja in pozornosti. K sreči je bil v veliko pomoč tudi »babica servis.«

Poroda sta potekala normalno. Prvi malce dlje, pri drugem je šlo hitreje. Rodila sem v Postojni, ki je bila po predhodnih ogledih in informiranju edina prava opcija. Ni mi žal. Sestre so bile dobre, zame je pri obeh porodih ves čas skrbel enkraten dr.Merlo – velik strokovnjak in nadvse prijeten človek, poleg tega je bil pri porodu dežuren tudi dr.Tašev. Pri drugem porodu pa si bom nadvse zapomnila babico Sonjo, ki jo imam poleg dr.Grmeka in že prej omenjenih zdravnikov v nadvse lepem spominu. Pred enim in drugim porodom sem bila z dr.Merlom ves čas v telefonski navezi, tako da je vedel, kaj se v zadnjih dneh dogaja in kako se počutim, pomagal mi je tudi z nasveti o prehrani – po zadnjih pregledih pa se je dogajalo vse tako, kot je napovedal in predvidel. Kot sem že rekla, res je velik strokovnjak!

Kaj vam pomeni materinstvo? Je za vas družina na prvem mestu? Ste delali tudi med porodniškim dopustom?

Družina je zame vedno na prvem mestu. Res ni vedno enostavno, ker sva z možem oba deloholika, rada imava svoje delo in biti od jutra do večera na delu ni za naju nikoli predstavljalo ničesar drugega kot ustvarjalni proces, ki ga z veseljem opravljava. Toda, ko sem rodila, sem si obljubila, da se bom svojima otrokoma posvetila in v njiju uživala. Zato se sedaj moj delovnik nekje pač mora zaključiti, saj si želim, da smo po četrti uri popoldne samo me tri (mož prihaja kasneje) in takrat je čas za nas. Če je kakšen dan izjemoma drugače in nadaljujem obveznosti še doma preko telefona in prenosnika, pokažeta odkrito svoje negodovanje in nestrinjanje s tem.

Življenja brez otrok si sploh ne znam več predstavljati. Večkrat se vprašam, kaj sem sploh počela pred Niko in Zaro. Neskončno sem hvaležna za danost, da sem mama in čeprav je naporno, je po drugi strani tako lepo, da je tehtnica uravnotežena. Materinstvo je poslanstvo, je najlepši ter obenem najtežji privilegij in naloga, za katero ni šole, toda meni je v veliko veselje, brez tega ne bi bila to, kar sem!! Med nosečnostima sem delala normalno, toda kot sem že  omenila, nisem se več obnašala tako, kot da sem sama in nisem počela tega kar počnem vedno – iščem svoje skrajne meje. Poslušala sem svoje telo in živela v simbiozi s svojim otrokom, z novim bitjecem pod svojim srcem.

Kaj pogrešate Slovenijo? Jo večkrat obiščete?

K sreči nimam preveč časa za nostalgijo, sicer ne bi bilo dobro. To zna biti močna zavora. Me pa največkrat zgrabi, ko sem več dni zapored s sestro in nečakinjo ali starši. V Ljubljani sem enkrat tedensko ali enkrat na štirinajst dni, po potrebi pa tudi trikrat na teden … Pravzaprav se ne počutim, kot da bi se preselila nekam daleč. Saj je razdalja ista, kot če bi se vozila v meni ljub Maribor. Razlika je le v tem, da je vmes meja, in da je Zagreb milijonsko mesto. K sreči imam kar nekaj prijateljic iz Slovenije in precej drugih prijateljev in znancev, ki so dobri ljudje, to pa je edino, kar je pomembno. Po drugi strani je tudi prav, da veliko potujem – saj kot tipična strelka po horoskopu potrebujem občutek svobode. Če me rakica v podznaku ne bi vlekla k družini, kdo ve, kje bi bile danes »moje pete«…(smeh)!

Večino stvari (oblačila, torbi oziroma nahrbtnika za v vrtec) pripravim že večer poprej, tako da po jutranjih obveznostih - zbujanje, zajtrk, umivanje zob, oblačenje, česanje (obe imata izredno dolge lase!), med katerimi mi je najmanj ljubo ponavljanje: »Prosim te, uporabi še malo svoje zobke, daj, prosim, melji, pojej, prosim, zajtrk!« - sledi vožnja v vrtec. Ko ju popoldne vzamem iz vrtca, pa ju najprej pustim, da se igrata s svojimi igračkami, potem pa po dogovoru obvezno počnemo kaj skupaj. Velikokrat rešujemo različne naloge (kupim delovne zvezke za njuno starost), rišemo, pečemo sladkarije, plešemo in pojemo, se igramo družabne igrice … kar si pač želita. Skozi to igro mimogrede izvem, kako je bilo v vrtcu in kaj so vse počeli, saj se ne eni ne drugi tega ne ljubi pripovedovati, ker … imata suh jezik, ju boli glavica ali grlo, sem preveč radovedna mama, ju mučim s temi vprašanji …. Vedno znova jima povem, da to sprašujem zato, ker me zanima, kaj se jima in z njima dogaja, ker ju imam neskončno rada in želim vedeti čisto vse, kar se dogaja v njunem »ozvezdju,« ali pa vsaj približno …(smeh)!

Usklajevanje dela in družine pa je vse prej kot enostavno. Življenje v družini je še večji kompromis, kot če si sam s partnerjem. Dela je veliko in zgodi se, da kdaj tudi ne morem kar odklopiti, ko sem z njima, tudi kakšen vikend je morda bolj delaven, toda zdi se mi, da je najbolj pomembno, da se zavedam, kaj je na prvem mestu, in da v to smer tudi delujem. Vedno dan ne more biti enak dnevu, toda trud vedno obrodi sadove!

Kuhate in pospravljate sami ali imate pomoč?

Za pospravljanje imam pomoč, zato se lahko po končanem delu več ukvarjam z deklicama, v nasprotnem bi ta čas morebiti porabila za pospravljanje in čiščenje.To se mi zdi nadvse pomembno in hvaležna sem, da imam to možnost. Kuham sama – čez teden so to običajne, domače jedi, za obiske pa se posebej pripravim in zelo rada presenetim s kakšnimi specialitetami. Toda to ni tako pogosto, da bi me obremenjevalo. Sicer pa gremo ob nedeljah v glavnem ven na kosilo ali k babici. Ko pa je na obisku moja mama, je kuhinja samo njena in »kadi se« že od jutra dalje.

Kako vzgajate deklici, kaj jim skušate privzgojiti? Katere vrednote se vam zdijo pomembne?

Vzgoja je zelo težka in odgovorna naloga in čeprav sta moji deklici še majhni, me že sedaj tu in tam zaskrbi, kako se bom znašla v njuni adolescentni dobi in ali bom kos starševskim izzivom, ki jih bosta prinesla takratni čas in svet, ki ga še ne poznamo … Toda do takrat je še kar nekaj časa, ki ga moram uporabiti za to, da poskrbim za njuno fizično in mentalno zdravje, pa tudi, da zrasteta v normalni, pogumni in odprti deklici.

Zelo rada primem v roke knjige o vzgoji, ki jih odkrijem sama ali mi jih priporočijo vzgojiteljice. Poleg tega imamo v vrtcu starši vedno kotiček s temami, posvečenimi nam in našim otrokom (npr. Kako prepoznati in reševati težave v vzgoji? Kaj sploh je težava? Ali otrok ve, kaj si starši želijo? Otrok in igra….). Vedno si teme skopiram in potem imam doma pri roki. Trenutno znova berem Epidemijo popustljive vzgoje - doslednost je zame ena težjih nalog ali izzivov.

Sicer pa si želim, da bi ostali in bili veseli, vedno radovedni, neobremenjeni, pogumni, odprti za znanje in različnost, vztrajni, da bi se znali postaviti zase (ne na račun drugega) in da bi jima ostala za vedno pomembna skrb za okolje, naravo, naš planet ter vse (ljudi, živali, rastline), ki na njem živijo! Želim jima seveda zdravje in poleg vsega še to, da bi znali ljubiti in ljubezen tudi sprejemati! Kot vsaka mama, ki obožuje svoje otroke, jima želim vse dobro tega sveta!