»Nikoli si ne bi mislila, da se bo moje življenje zasukalo tako kot se je. Vedno sem si predstavljala romantičen zakon, moža, ki me ljubi in spoštuje. Namesto tega pa sem danes sužnja svoje ljubezni!«

Na začetku ni bilo tako. Ivan ji je dvoril, jo osvajal, prav tako kot se spodobi. Vrtel se je okrog nje in ji žvrgolel, da je zanj najlepša in edina. Mateja je bila do ušes zaljubljena. Verjela mu je in se z njim poročila. Po letu dni sta dobila sina in čez nekaj let še enega. Pravljično življenje pa je počasi izginjalo. Ni bilo več časa za romantiko, resničnost je potrkala na vrata.

Ker je bil Ivan bolj ali manj brezposeln, je imela Mateja dve službi. Zvečer je bila včasih tako utrujena, da je skoraj stoje zaspala. A želja, da bo nekoč lepše, jo je gnala dalje. Tako zelo je verjela v pravljico, v princa na belem konju. Želela si je, da bi bili srečni, da ne bi živeli v pomanjkanju in da bi jo Ivan ljubil in oboževal kot nekoč.

A Ivanu je bila ljubša drugačna pravljica. Hodil je po gostilnah, poležaval in si iskal žensko družbo. Vse več časa je preživel zdoma. Otroci ga niso zanimali. Ves čas je govoril, da si jih je sama želela in naj zanje tudi sama poskrbi.

»Nisem verjela, ko mi je hotela soseda nekoč dobronamerno povedati, kakšen je Ivan. Postavila sem se mu v bran in jo nadrla, da nam privošči le najslabše.«

A kmalu je Ivanu postalo vseeno in ni več skrival, da ima drugo. Domov je prihajal po denar, po sveža oblačila in včasih na dobro kosilo, ki ga je vedno čakalo. Mateja ga je še kar ljubila in upala v srečen zakon. Nikoli mu ni rekla, da mu ne da denarja. Ves čas je upala, da bo nekoč sprevidel, kako močno ga ljubi in se bo vrnil k njej. In bo spet tako, kot je bilo na začetku.

»Nekoč jo je pripeljal domov. Sinova sta bila pri mojih starših, jaz sem se vrnila domov prej kot je pričakoval. Spominjam se, da sta sedela v dnevni sobi in se poljubljala. Na mizi sta imela penino, ki sta jo najbrž kupila z mojim denarjem. Ko sta me zagledala, je ona odskočila, Ivan pa je le zavil z očmi. Niti malo mu ni bilo žal. Takrat sem ga že skoraj zapustila. A me je pregovoril, da se bo poboljšal. Da naj ga razumem. In sem ga poskušala ...«

Mateja je ves čas pazila, da otroka ne bi izvedela, kakšen je njun oče. Pred njima ga je vedno hvalila in jima zagotavljala, da ju ima rad. Da je zato tako malo doma, ker si išče službo. Če je ona vedela resnico, jo je hotela polepšati vsaj za otroka.

Ivan se ni nikoli spremenil. Imel je druge ženske, Mateja je vedela, a ga je vseeno ljubila. Iz leta v leto je upala, da bo nekoč drugače, da bo spet samo njen in da bo njun zakon kot v pravljici. Ne glede na to, kar je Ivan počel, ne glede na to, kaj so ji drugi govorili in svetovali, je delala po svoje. Verjela je v moškega, ki je že davno izgubil naziv ljubečega in skrbnega moža.

»Ne morem si pomagati. Ljubim ga, pa čeprav me vara. Še vedno upam, da bomo nekoč spet prava družina,« pravi Mateja.

Kaj menite o tem? Zaupajte nam na forumu.