Danes 42-letna Nika se nerada spominja preteklosti. Zaradi poporodne depresije je ostala sama. Mož se je naveličal čakati, spakiral je svoje stvari, vzel otroka in odšel. Takrat ji je bilo vseeno, danes pa ji je žal.

»Nisem si znala pomagati. Bila sem tako brez volje in tako utrujena. Nikjer nisem videla smisla. Vse je bilo brez pomena. Družina me je dušila, odrivala sem jo. Dan je bil enak dnevu in želela sem si le spati,« se spominja Nika.

Pri 20 letih je prvič rodila, hčer, in takrat ni imela nobenih težav. Čeprav je bila še zelo mlada, poročila se je pri osemnajstih, sta se z možem Dragom dobro razumela. Uredila sta si stanovanje pri njenih starših in načrtovala otroka. Takoj jima je uspelo in rodila se je Klara.

»Bilo je popolno. Drago je kot samostojni podjetnik zelo dobro zaslužil in meni ni bilo treba delati. Skrbela sem za  hčerko, ves dan sva hodili okrog. Kupila sem lahko, kar sem si zaželela, obiskovala sem prijateljice in uživala življenje. Spominjam se tistega poletja. Bilo nam je tako lepo! S Klaro sva bili ves čas na morju, v prikolici njegovih staršev, Drago pa je prihajal k nama ob koncu tedna. Res, imeli smo sanjsko življenje!«

Ko je bila Klara stara tri leta, je Nika nepričakovano zanosila. Pravi, da je bil to zanjo velik šok, saj si ponovne nosečnosti ni želela. Za nameček pa ji je bilo v nosečnosti še zelo slabo. Od jutra do večera je ležala in slabosti niso hotele miniti.

»Mislim, da se je vse skupaj začelo že takrat. Najbolje sem se počutila v tišini in v postelji. Klara je bila pri mojih ali Dragovih starših. Pustili so me pri miru. Morda me ne bi smeli,« se  spominja Nika.

Vso nosečnost se je počutila slabo, bila je zelo utrujena, razdražljiva. Ves čas je jokala. Ni imela energije za moža in hčerko. Vse so naredili drugi.

Tudi porod je bil težak in po dolgih urah je na svet prijokal Tine. Nika se spominja, da je bil zelo velik dojenček. Ves čas je jokal.

»Nisem imela dovolj mleka, tašča pa je ves čas godla, naj poskušam dojiti. Zakaj sem jo poslušala? Tine je jokal, ker je bil lačen, jaz sem jokala, ker ga nisem mogla dovolj nahraniti. Drago pa je imel preveč dela, da bi se ukvarjal še z mano,« je povedala Nika.

Prvo leto je bilo najtežje. Dokler Tine ni shodil, je bil zelo zahteven dojenček. Klara je bila nehote zelo zapostavljena, Nika se je ves čas ukvarjala s sinom. Kadar je spal, je Klaro nesla k svojim staršem in spala tudi ona.

A bilo je vse huje. Nika je bila vedno bolj utrujena in razdražljiva. Kadar je bil Drago doma, se je umaknila. Pustila ga je z otrokoma in šla spat. Nikoli niso nikamor šli. Vsak prosti trenutek je raje preživela v postelji. Ni imela energije. Nihče ji ni znal pomagati in iz vsega skupaj se je kmalu rodilo obtoževanje.

»Vsi so me grdo gledali. Tašča je ves čas 'sikala', da sem nesposobna, Drago ji je pričel prikimavati in vse bolj sem se zapirala vase. Vedno bolj mi je bilo vseeno. Kar naprej sva se kregala. Postal mi je odveč. Tudi otroka sta mi bila odveč.«

Drago je nekaj časa vztrajal in ji skušal pomagati, ko pa ga je stalno odrivala, si je poiskal drugo. In ko sta bila otroka stara tri in sedem let, ji je to tudi povedal.

»Mu ne zamerim. Še dolgo je zdržal. Ljubezenskega življenja po rojstvu Tineta tako ni bilo več. Živela sem v svojem svetu in tam ni bilo prostora za nikogar.«

Ko ji je Drago povedal, da ima drugo, niti ni bila preveč presenečena. Ko je zahteval ločitev, je privolila. V zakonu ne ona ne on nista bila več srečna in ni bilo smisla nadaljevati.
Drago je zahteval skrbništvo nad otrokoma in Nika je privolila.

»Nisem mogla skrbeti zanju, še zase nisem. Moja starša sta se sicer borila, da bi otroka ostala pri meni in bi ju onadva vzgajala, a nisem hotela. Želela sem, da ju ima Drago. Mene pa sta obiskovala vsak drugi konec tedna.«

Nika pravi, da se je nekega jutra vse obrnilo. Spominja se, da se je pogledala v ogledalo in se ustrašila osebe v odsevu. Zjokala se je, nato pa sklenila, da nekaj stori.

»Tistega dne se je vse spremenilo. Odločila sem se, da ne bom več tako živela. Poiskala sem pomoč psihologa, našla sem skupino za samopomoč in hodila redno na sestanke. Pomagalo mi je. Počasi, teden za tednom sem se sestavljala nazaj. In uspeh je bil viden po letu dni jemanja antidepresivov. Vsi so videli. Drago, otroka, domači. Postajala sem spet takšna, kot sem bila nekoč.«

Otroka sta danes velika, Drago je srečno poročen z drugo in ima z novo ženo dva sinova. Prijatelji so. Večkrat se obiščejo. Tudi Nika ni sama. V skupini, kamor se je zatekla po pomoč, je spoznala prijetnega moškega. Ujela sta se in skupaj načrtujeta prihodnost.

»Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi storila drugače. Takoj, ko mi je pričelo življenje uhajati iz nadzora, bi poklicala na pomoč. Namesto tega pa sem se zapirala vase. Zato sem zamudila odraščanje svojih otrok. Zamudila sem priliko, da imam srečno in veselo družino. Vsi smo trpeli. Danes to vem, takrat mi je bilo vseeno.«

Nika pravi, da bo vse nadoknadila, ko bo dobila vnuke in jim bo najboljša babica na svetu ...