Morda močne besede za 16-letno dekle, a tudi leta kasneje sem čutila enako.

S fantom sva se zgodaj odločila za skupno življenje in si s trdim delom ustvarila zavidanja vreden dom. Poročila sva se in nadaljevala z norim delovnim tempom, da bi ustvarila še več… Zabava in brezskrbno življenje najinih vrstnikov naju niso zanimali. Vsaj njega ne, jaz pa sem tudi vztrajno obračala hrbet lepo oblečenim dekletom, ki so se odpravljale v diskoteko. Sama si tega nisem mogla privoščiti, kupiti je bilo namreč potrebno tisoč in eno stvar za hišo…

Minevala so leta in praznina v meni se je iz dneva v dan večala. Bila sem željna spontanosti, smeha in veselja…pa čeprav le za en dan. A tega doma ni bilo.

Ni bilo načrtovano. Zgodilo se je, kot se zgodi milijon drugih reči. Pogled, naključen dotik, upanje, sreča, ljubezen. Spoznala sem njega. Bil je vse tisto, kar ni bil moški, kateremu sem polzela iz rok - vihrav, spontan, vesele narave, rad je prepeval, igral na kitaro, slikal, se igral z mojimi lasmi, mi govoril, kako sem lepa in kako me obožuje. Srkala sem njegovo energijo in se hranila z besedami, ki so mi pomagale preživeti dan. Spremenila sem se. Težko sem izbrisala nasmeh z obraza in čutila sem, da bi lahko poletela do neba! Kot val svežine me je predramil iz monotonega vsakdana in me dvignil visoko nad oblake. Ja, nad oblake, kot v pravljici in ravno to je bil problem. Pravljica ni resnična in prav kmalu sem to spoznala tudi sama.

Na eni strani sem imela moža, ki je želel ustvariti vse tisto, česar nisem imela kot dekle in se na sredi poti izgubil - pozabil je name. Na drugi strani me je čakal Kupid svetlih las, modrih oči in s kitaro v rokah, ki pa niti ni dobro vedel, kaj je življenje in kdo sem pravzaprav jaz. Zgodba se je spremenila v nočno moro...

Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem na testu ugledala dve modri črtici. Sekunda se je spremenila v večnost, ki jo živim še danes. Bilo je, kot bi me nevidna roka zgrabila za vrat in mi pritisnila skalo k prsim. Skušala sem zajeti zrak, a sem le medlo ujela svetlobo in se zgrudila na tla kopalnice. Prebudilo me je moževo vriskanje in hladna krpa, s katero mi je hladil bela lica. "Noseča sva, noseča sva!!!" je kričal, skakal po kopalnici in stiskal k prsim test za nosečnost. Jokal je in se smejal hkrati, me stiskal, poljubljal in cvilil od navdušenja. Toliko čustev nisem videla v desetih letih! Bilo je preveč, odmev veselja je potonil v temo.

Prebudila sem se na kavču v dnevni sobi. Nad menoj se je sklanjala mama: "Vse je v redu, prestrašila si se, kajne?" Prestrašila? Groza me je na smrt, sem kričala v sebi in tlačila čustva vase, da ne bi obup, ki je prežemal telo, privrel na plan.
Kot v sanjah sem gledala like, ki so s kozarcem penine nazdravljali novemu življenju. Kako me je dušilo, stiskalo v prsih in mi mrazilo telo! To je bila groza, ki se je naselila v meni in prisegla bi, da vem, kakšen je občutek, ko osiviš čez noč. Zrla sem v presrečne obraze in nemo kričala: "Ne vem, čigav je otrok!!!"

Hipoma se je svet postavil na glavo. Ni me zanimalo, kaj čuti in misli on. Jaz sem nosila svoj križ in z njim sem se morala spopasti sama. Ko me je užaljeno vprašal, če se ne bova niti »poslovila,« sem spoznala, kako nespametno sem ravnala in postavila na kocko dolgoletno življenje s partnerjem! Je bilo vredno?! In partnerjeva ljubezen? Je bila vredna tako malo, da sem jo zamenjala za poplavo praznih besed?! Ah Kupid…še vedel ni, kaj je prava ljubezen. Ljubezen je moj mož, ki je leta in leta gradil in sestavljal srečo zame. Kaj se je zgodilo z nama?

Imela sem občutek, da stojim na robu prepada. Nisem vedela, ali naj skočim ali naj se obrnem in stečem proč.
Vse dni in noči sem prejokala. Koža na mojem obrazu je postala bleda in brez življenja, rdeče oči obrobljene s sivimi podočnjaki. Šele ko sem videla, kako je moje vedenje do nosečnosti vplivalo na moža, sem se predramila in skušala vsaj pred njim skriti svojo bolečino.

Znova in znova sem preštevala dneve na koledarčku in upala, da nisem zanosila ravno na tisti dan… Preklinjala sem njega in sebe in si želela, da bi se nočna mora že enkrat končala!
Želela sem si, da bi nosila deklico. Razmišljala sem, da bi bila moja dejanja razgaljena pred širnim svetom, če bi rodila fantka svetlih las in modrih oči. Bila sem zmedena, nerazsodna, utapljala sem se v obupu in iskala rešitev, ki je ni bilo.

Tri mesece kasneje sem spoznala, da moje psihično stanje vpliva tudi na malo bitje, ki raste v meni. Skušala sem bolj mirno preživljati dni in se sčasoma sprijaznila z resnico. Ko sem izvedela, da nosim fantiča, sem se prepustila usodi. Kaj bi le lahko storila, razen to, da se umirim in postanem mama kot si jo otrok zasluži.

Ko so me peljali proti porodnišnici, nisem čutila strahu. Želela sem si, da prav tam, na porodni postelji, poravnam dolg za vse, kar sem storila možu.

Rodila sem fantka čokoladnih las in temno modrih oči. Maj je popolna kopija svojega očeta - mojega moža. A senca bo za vedno ostala v mojem srcu, nikoli si namreč ne bom odpustila. Sicer pa nosim največjo kazen. Živim pravljico. Kajti noben dotik, nasmeh ali poljub ni resničen. Če bi vedel, me ne bi ljubil…
 

Svoje mnenje zapišite tudi na forum.