"Zame je bila depresija najhujša bolezen. Potrebovala sem precej let, da sem se izkopala iz nje. To mi je uspelo, vendar pa še vedno pridejo trenutki, ko imam občutek, da me bo zopet posrkala vase. Vendar človeka leta zdravljenja in soočanja z boleznijo naredijo močnejšega, poleg tega pa se naučiš, da prepoznaš »nevarnost« depresije že v osnovi, takoj na začetku. Osvojiš tudi »tehnike«, ki  pomagajo, da te ta ubijajoč občutek ne preplavi, " nam je zaupala mamica.

Težave že v otroštvu

"Razlogi za depresijo so nešteti. Pri enih je to, pri drugih je drugo. In nikoli ni samo eden. Glavnega "krivca" je težko definirati. V bistvu se stvari nabirajo in potem pride nek ključni dogodek, ki te pahne čez rob. Kot otrok sem bila izredno suha, presuha. In poleg tega še kar visoka za punco. In na račun tega sem bila vedno tarča zbadanja. Normalno, da sem dobila kompleks manjvrednosti, ki je v puberteti dobil neskončne razsežnosti. Poleg tega sem imela 'prijateljice', ki so bolj ali manj izhajale iz premožnih družin in se nikoli nisem mogla primerjati z njimi pri oblekah in podobno. Tako sem bila v tem krogu 'grdi raček.'  Normalno je, da je to za pubertetnika travma, ki vsekakor pusti določene posledice."

Pri 21 letih se je Tinkara že poročila. Spoznala je fanta in menila, da je vanj zaljubljena. A bila je le željna ljubezni in pozornosti:

"Naslednje leto sva dobila otročka. Vedno bolj sem spoznavala, da to ni življenje, ki si ga želim in zaslužim. Vedno bolj sem se zavedala, da sem nesamozavestna, da živim in delam, kar hočejo in pričakujejo drugi. Proces je trajal leto, dve. Poleg tega sem imela moža, ki ni bil sposoben reševati težav. Bil je delaven, ni hodil po gostilnah, pomagal mi je doma, vendar nikoli in nikdar ni bil sposoben pogovora. Če je bilo kaj narobe, se je enostavno zaprl vase in ni spregovoril z mano tudi teden, dva. In tudi do otroka je bil isti. Vse to me je ubijalo. Končno sem spoznala, da moram nekaj storiti zase. Ker sem to dolžna sebi in svojemu otroku! Začela sem brati različne knjige o samozavesti. Pogosto sem imela občutek, da v njih pišejo o meni. Počasi sem začela pridobivati samozavest, izboljšala sem svojo samopodobo in vedno bolj je v meni zorela odločitev o ločitvi. Vendar sem za ta korak potrebovala veliko časa in ogromno moči."

Sedem let groze

"Sedem let, kar sva bila skupaj, je vedno, ko je bilo med nama kaj narobe, grozil, da bo naredil samomor. Sedem let sem živela v strahu, da bom jaz kriva za njegovo smrt. Z načinom, kako bo končal svoje bedno življenje, sem bila seznanjena do potankosti. Užival je v opisovanju svojega konca, za katerega bom izključno JAZ kriva. In verjela sem mu. Dolgo. Predolgo. Vendar pa sem s pridobivanjem samozavesti spoznala, da je vsak odgovoren za svoje življenje. In nihče drug. Končno sem zbrala pogum in upala na glas zahtevati ločitev. Zopet grožnje, prošnje …  A bila sem močna in vztrajna. Edino, na kar sem še pristala, je bil zadnji skupni dopust v Dubrovniku. Ko pridemo domov, gremo narazen!

Prišli smo domov in storil je samomor. Tako kot je opisal...

Šok. Pomirjevala. Teden dni nisem vedela za nič. Čisto nič. In to je naredil tri dni pred četrtim rojstnim dnevom najinega sina! Pogumno, kajne? In potem je po tednu dni prišel občutek olajšanja. Ni mi bilo več treba paziti, da ne bom kaj narobe rekla, če se bom naličila, če bom kaj narobe naredila … mir je bil. In neskončno olajšanje. Kar naenkrat sem bila sposobna sama iti v Avstrijo po nakupih, česar do takrat baje nisem bila sposobna, niti ni bilo prav, da grem sama. Kar naenkrat sem lahko nanesla senčilo na oči, ne da bi mi kdo težil in me žrl, za koga se lišpam. A mojih težav ni bilo konec, šele pričele so se.

"Dušilo me je, ponoči sem morala ven na zrak, saj bi se drugače zadušila. Stanovanja nisem čistila dva meseca. Prah je bil v vsakem kotu, nisem bila sposobna za nič. Niti obleči se. To je bila muka. Da je nekaj res hudo narobe, sem spoznala šele takrat, ko sem ogrozila sinovo zdravje, če ne celo življenje. Ko sva se peljala v trgovino, se mi je v avtu pri hitrosti 90 km/h zameglilo pred očmi in skoraj bi zletela s ceste. Takrat sem vedela, da moram nekaj narediti. Šla sem k zdravniku. Diagnoza: depresija! Začela sem hoditi k psihologu. Predlagal mi je tudi antidepresive. Sprva sem jih odklonila, a ko se stanje ni izboljšalo, sem bila prisiljena poseči tudi po tem. Hodila sem na terapije in počasi, počasi so se začeli kazati rezultati. Od nekega neznanca, ja neznanca, sem dobila v dar knjigo Dalea Carnegieja: Kako premagaš težave in začneš živeti. Ta knjiga in obiskovanje terapij pri psihologu so me vrnile v življenje.

Začela sem s spiskom opravil, podobnim tistim, ki ga danes nosim v trgovino, da vem, kaj moram kupiti. Zjutraj sem si na list papirja napisala pet stvari, ki sem jih morala tisti dan storiti oz. opraviti. Na primer: zalij rože, zlikaj dve majčki, pomij kavno skodelico… Ja, take banalne stvari so bile na seznamu. In v začetku sem bila sposobna od teh petih stvari opraviti dve ali tri. Ampak vsaj nekaj. Čez tedne sem lahko  opravila vseh pet stvari. In potem sem povečala število opravil in napredovala iz tedna v teden. Kupila sem nov avto. Rezervirala dopust v Vodicah in se s sinom sama odpeljala tja. Prej nisem znala priti do Maribora. In kar je najbolj pomembno - začela sem zahajati v družbo. Poiskala sem prave prijateljice. In v vsaki stvari sem iskala samo dobro. Spremenila sem se za 100%.

Osebki, ki so kakorkoli slabo vplivali name, so postali preteklost. Enostavno sem jih izločila iz življenja. In nehala sem se pretvarjati. To kar sem, sem. Vzemi me tako, ali pa adijo! Če je družba mislila tako, jaz pa drugače, sem svoje mnenje izrazila jasno in glasno in predvsem ponosno. Ker imam tudi jaz svoje možgane in pravico do izražanja svojega mnenja. Pomembno pri vsem tem je, da tudi na druge tako gledaš. In jih sprejemaš.

Vem in v to sem prepričana: depresija me je naredila za boljšega človeka. Sovražim zahrbtnost, hinavščino, nesprejemanje drugačnosti, obsojanje zaradi tega… Saj tudi meni še kdaj spodrsne in naredim napako. Ampak potem se mi ni težko opravičiti in jo priznati. Ker sem itak samo človek, ki se kljub trudu, da bi bil dober, lahko zmoti in naredi komu krivico."

In danes?

"Tudi dandanes opazim znake, ki počasi peljejo v depresijo. Predvsem v zdajšnjem času, ko se bliža obletnica smrti moža. Pogoste so more, ko sanjam, da je zopet živ in da sem spet poročena z njim. Zbujam se v joku in paniki, kako naj grem še enkrat skozi vse to. Kako naj se rešim tega zakona. Jutro prinese olajšanje. Ko se zbudim in se zavem, da je vse skupaj preteklost, ko poleg sebe zagledam svojega drugega moža. In neskončno olajšanje, da sem SVOBODNA. Ne osvobojena  moža, ampak depresije. Čeprav še velikokrat stegne svoje zlobne kremplje proti meni, se ji ne dam. Ker hočem živeti in uživati. Se veseliti. Biti srečna.

Vsekakor mi pomaga pozitivno razmišljanje. In zelo pomembno je, da takrat, kadar čutim utrujenost, tega ne ignoriram. Ker takrat depresija preizkuša, katera je močnejša. In že davno sem se odločila, da sem to JAZ. Takrat pomaga, da možu povem: 'Danes sem pa čudna.' In on ve, da je nujno, da me na tak dan odpelje v naravo ali pa na sok. Takrat se ne smem prepustiti temu občutku, ampak moram nekaj fizično delati, se gibati v naravi. Ne smem ostati v stanovanju. Ker tam ima depresija neverjetno moč."

Dragi bralci!

"Zapisala sem svojo zgodbo in vam svetujem: Naj vas ne bo sram govoriti o tem. Zakaj le? Depresija je bolezen kot vsaka druga! In kdor na nas gleda drugače, je pomilovanja vreden. Ker na svet gleda omejeno, poleg tega pa je vsak potencialen depresivec. Zato vzemite svoje življenje v svoje roke in korak za korakom pojdite naprej. Ker gre! Je težko, včasih nevzdržno, ampak z voljo gre!

Predvsem pa, ne smilite se sami sebi in ne pustite, da vas kdo pomiluje. Ker niste vredni pomilovanja, ampak občudovanja! Premagati tako bolezen je uspeh!"
 

Preberite si zgodbo matere, ki je zaradi depresije po porodu zelo trpela.