Milena iz Ljubljane je prvič postala mamica pri dvaindvajsetih. Končala je srednjo ekonomsko šolo in se kmalu poročila. Iskala je primerno zaposlitev, a je ni našla. Ker pa je v svoje prošnje napisala, da sprejme vsako delo, je dobila pozitiven odgovor za delo v proizvodnji. Čeprav je imela srednjo šolo, je delo sprejela.

Pogodbeno delo je bilo težko. Trudila se je, da bi se dokazala in obdržala službo, obljubljali so ji pogodbo za nedoločen čas. Sicer najprej v proizvodnji, čez čas pa bi dobila delo, ustrezno njeni izobrazbi. Milena je bila trmasta in vztrajna in kmalu se je izkazala. Težko delo v proizvodnji je dobro opravljala; ker še ni imela otrok, je vsak dan z veseljem sprejela tudi nadure.

"Spominjam se, da sem tri mesece zapored delala vsak dan od šeste ure zjutraj do šeste ure zvečer. Trudila sem se, ker sem verjela, da se bo vse, kar naredim za firmo, nekoč obrestovalo in bom lažje prišla do lepšega in bolje plačanega dela," je povedala.

Potem pa je zanosila. Ker je krvavela, je bila mesec dni na bolniški. Ko se je vrnila na delo, je nadrejenim povedala, da je noseča. Nobenega odziva ni bilo, ne negativnega ne pozitivnega. Še vedno se je trudila in delala do nastopa porodniškega dopusta. Ker je bila vmes na bolniški in imela še premalo delovne dobe, je bila temu primerna tudi višina njene porodniške. A ni je potrlo. Še vedno je verjela, da bo dobila pogodbo za nedoločen čas. Tako kot so ji na začetku obljubili.

"Ko je bil Nejc star štiri mesece, sem izvedela, da so vse delavke, ki so začele takrat kot jaz, dobile pogodbe za nedoločen čas. In nekaj dni zatem mi je pismonoša prinesel priporočeno pošto. Vedela sem, da je iz podjetja in bila sem prepričana, da je pogodba za nedoločen čas. A ni bila. V pismu so mi na kratko razložili, da me ne potrebujejo več."
Roka ji je omahnila, pismo je zletelo na tla in pogled se je zazrl nekam v prazno. A le za hip, potem je stresla z glavo in pogledala sina. Le kako naj pove možu, da je ostala brez službe?

Bilo je težko, a lahko bi bilo še težje. K sreči je imel mož redno službo in nekako so shajali. Pomagali so stari starši in kupovali plenice, saj si jih sama nista mogla privoščiti.

"Pred 15 leti so bile plenice dražje, kot so danes. In ker nisem dojila, je šla moja majhna porodniška za adaptirano mleko in nujne stvari za otroka!"

Ko je imel Nejc tri leta, je Milena končno dobila službo v trgovini, tudi tam najprej le za nekaj mesecev. Pa je bila vseeno vesela. A kot strela z jasnega je test znova pokazal nosečnost.

"Spominjam se, kako me je bilo strah, ko sem delodajalcu povedala, da sem noseča. A njegov odziv je bil zelo pozitiven. Ker je sam oče petih otrok, je bil zelo vesel in zagotovil mi je, naj me ne skrbi. Obljubil mi je, da me bo še pred nastopom porodniške redno zaposlil in verjela sem mu."

Milena je delala in čakala na redno zaposlitev, delodajalec pa se je izmikal. In ni je dočakala. Ker ni bila redno zaposlena, ni dobila porodniške. In ko je bila Maša stara dva meseca, jo je poklical delodajalec.

"Rekel je, naj čez dva dni pridem v službo, če jo želim obdržati. Povedala sem mu, da hči potrebuje posebno nego in da je ne morem pustiti same. Stara je bila komaj dva meseca. Na lep način sem mu poskušala pojasniti, da še ne morem na delo."

Ker ni želela varstva dvomesečnega dojenčka zaupati drugim, se je delodajalec odločil, da je ne potrebuje več. Milena je ostala brez dela, brez prihodnosti in nikjer ni bilo nikogar, ki bi ji lahko pomagal.

Ko je hči dopolnila leto dni, je šla na zavod za zaposlovanje. Tam so jo vprašali, kaj želi delati.

"Le delati in zaslužiti za normalno življenje, sem jim odgovorila. Ampak tu je nastala težava. Nisem imela lastnega prevoza, nisem imela varstva za otroke. Ni bilo vrtca, pomoč svojih staršev pa sem imela le v dopoldanskem času. Mož je delal cele dneve," je povedala Milena.

Ker so bili njene možnosti za delo zaradi otrok omejene, je uslužbenka na zavodu za zaposlovanje nad njo dvignila roke. Pogledala jo je naravnost v oči in ji povedala, da bo težko kaj našla.

Delo si je našla sama, ko sta bila Nejc in Maša stara sedem in štiri leta. Tudi tokrat je dobila delo po pogodbi. In zanosila. Delodajalec jo je imel namen obdržati, če bi bila pripravljena takoj po porodu spet delati.

"Saj mi drugega ni preostalo! Porodniške ni bilo, to je bila moja edina priložnost, da obdržim službo. Dali so mi možnost, da delam od doma. Podpisala sem avtorsko pogodbo in delala," je povedala.

Takoj, ko se je rodila Neja, je Milena sedla za računalnik in delala. Podnevi je skrbela za otroke, ponoči, ko so vsi mirno spali, pa je delala.

"Delati sem začela, ko je Neja dopolnila štiri tedne. Zvečer sem jo podojila in dala spat ob 20. uri. Tudi starejša otroka sta šla takrat spat. Delala sem do polnoči, potem se je Neja prebudila. Podojila sem jo in delala naprej do druge ali tretje ure zjutraj. Nato sem legla k počitku. Zjutraj sem z vsemi tremi vstajala ob sedmih. Starejša dva sem odpeljala v vrtec in šolo, ko se je Neja zamotila, pa sem sedla za računalnik. Izkoristila sem vsako priložnost, da sem lahko zaslužila nekaj denarja. Včasih je bilo tako težko, da sem bila prepričana, da ne bom več zmogla!"

A tudi ta zgodba se je končala. Delodajalec je ni več potreboval, pa tudi opravljenega dela ji ni plačal v celoti.

"Dolguje mi še nekaj manj kot dva tisoč evrov. A ni nikogar, ki bi mi lahko pomagal! Institucije ne ukrepajo. Čeprav imam avtorsko pogodbo, ne morem izterjati svojega denarja. Ne morem ga prisiliti, da mi težko zasluženi denar nakaže na račun. Zaščiten je on in ne jaz! Naj ga civilno tožim? Saj vsi vemo, kako to poteka! Vse lepo in prav, ampak v Sloveniji velja še kaj drugega kot zakoni in pravila! Delodajalci pogosto služijo na račun mladih mater. Tiho smo, držimo jezik za zobmi, ker nam drugega ne preostane. Ker se vsako jutro, ko odpremo oči, zavedamo, da moramo preživeti svoje otroke, pa čeprav drugi bogatijo na naš račun ..."