Če se nad otroki pritožujete, jih s tem učite, da se obsojajo. Če kritizirate druge, jih obsojate, otroka s tem učite, naj opaža, kaj vse je s svetom okrog njega narobe, namesto kaj je prav. Vsaj tako meni Dorothy Law Nolte, ki že vse svoje poklicno življenje poučuje in predava družinsko vzgojo.

Pogosta kritika, ne glede na kaj se nanaša, s svojim negativizmom in sodbami slabo vpliva na družino. In zavedati se morate, da grajate na več načinov. Grajate lahko z besedami, s tonom glasu, s pogledom in z vedenjem. Včasih izgovorimo en in isti stavek, a kadar ga izgovorimo z mirnim glasom, ne graja toliko, kot če ga izgovorimo v jezi, zraven pa namenimo še grajajoči pogled. Tako obnašanje odraslih otroku pove le eno: slab je, treba ga je grajati, ker ni dovolj dober. In tako še poslabšate otrokovo samopodobo.
Seveda pa je povsem normalno, da se kdaj pa kdaj ujezite in kritizirate tudi pred otrokom. Škodi pogosta kritika.

Jezni starši

Tudi starši imajo včasih slab dan. Vse gre narobe že v službi, ko pridete po otroka v vrtec, se ta obira, morda se povrhu vsega še spotakne ali pa tistega dne ne more obuti čevlja tako hitro, kot ste si zaželeli vi. In besede jeze kar same privrejo na dan. Včasih se starši odzivajo tako hitro, da niti pomislijo ne.

Zavedati pa se je treba, da kljub temu ni prepozno, da spremenite ton glasu in popravite svoje vedenje.
Če ste na otroka kričali, se jezili ali nanj stresali jezo, ki se vam je nakopičila nekje drugje, je vedno še čas, da globoko vdihnete in se umirite. Otrok vas bo razumel, le razložiti mu morate. In nikar se za svojo jezo ne pozabite opravičiti. Verjemite, otrok bo opravičilo sprejel. S tem mu boste pokazali, da ga ne obsojate, da ni naredil ničesar narobe.
Če pa se otroku ne opravičite, če se vaša jeza stopnjuje in ves popoldan preživite z njim na bojni nogi, bo ta dan slab za oba. Vi boste imeli kasneje, ko se pomirite, občutek krivde, otrok pa bo šel v posteljo z mislijo, da je slab, da ničesar ne naredi prav in da so njegovi starši jezni zaradi njega.

Res pa je, da ni tako enostavno. V navalu jeze se je težko pomiriti, zadihati in si dopovedati, da delate otroku krivico. Starši se morajo za brzdanje občutij jeze zelo potruditi.

Poskusite drugače

Otrok vas ni ubogal. Eno in isto stvar ste mu ponovili že najmanj petkrat, pa se vseeno ni odzval. Poskusite lahko tako, kot ste do sedaj. Se nanj jezite in mu s tem date vedeti, da ni dober človek, ker ne uboga. Naloga bo sčasoma opravljena, a pri tem boste jezni vi, otrok pa jo bo mogoče opravil s solznimi očmi. V tem primeru sta izgubila oba.

Lahko pa se z njim pogovorite. Otroci večinoma želijo ugoditi svojim staršem in zato vas bodo poslušali. Otroku povejte, kaj si želite, kaj pričakujete od njega in mu postavite vprašanje, kako bi skupaj prišli do želenega cilja. Vaše pobude morajo biti jasno opredeljene in seveda primerne otrokovi starosti. Pobuda naj bo povedana tako, da mu ponudi konkreten napotek, ki ga lahko uporabi kot smernico pri svojem vedenju.
S pogovorom dajte otroku vedeti, da si ne želite prepira, ampak bi radi, da opravi nalogo tako, da sta oba zadovoljna. Ponudite otroku, da sam pride do rešitve. Morda bo nalogo izpeljal veliko lažje in še bolje, če ta zanj ne bo ukaz.

Oštevanje in kritiziranje

Otroke pogosto oštejemo z namenom, da bi jih spodbudili in bi zato delali še bolje. Morda drugače ne znate, ker so se tako z vami sporazumevali vaši starši. A graja za otroka ni spodbudna. Občutijo jo kot osebni napad in v njih izzove odpor. Povrhu vsega pa majhni otroci težko razumejo, da je za vas nesprejemljivo le njihovo vedenje in ne oni sami. Zato morate otroku vedno povedati, da je z njim vse v redu, čeprav je storil nekaj, kar ni v redu. Torej, da grajate njegovo dejanje in ne njega samega.