Vzgoja je izjemno kompleksen in vseživljenjski proces oblikovanja ter samoooblikovanja posameznika, ki poteka v skladu z določenimi družbenimi ideali oziroma zahtevami. V tem procesu posameznik pridobiva vrednote, znanja, spretnosti in sposobnosti in se »vrašča« v kulturno okolje, v katerem živi.O tem, ali je kazen resnično vzgojno sredstvo ali ne, tudi v sami pedagoški stroki ni enotnega mnenja. Če o tem povprašamo starše, dobimo zelo raznolike odgovore in mnenja.

Kaj kazen sploh je?

Kazni v grobem lahko delimo na psihične in fizične, obe vrsti se med seboj prepletata

K psihičnim sodijo ignoriranje, žaljenje, poniževanje in zasmehovanje otroka z vzdevki zguba, štor, nesposobnež, debeluh, grdoba, idiot, osel in drugi živalski vzdevki, oslovska klop, odtegovanje hrane, prepoved igranja z najljubšo igračo, pogojena 'ljubezen' do otroka, prepoved druženja s prijatelji, zastraševanje, pljuvanje po otroku. K fizičnim kaznim pa uvrščamo lasanje, brcanje, pretepanje, klečanje na drveh, koruzi, kamenju, prepoved hoje na stranišče, zaklepanje v temne prostore, kleti, omare, podstrešja.

Kazen skozi oči pedagogov

Tudi v sami pedagoški praksi ni enotnega mnenja o kazni. Nekateri pravijo, da so kazni popolnoma nepotrebne in da z njimi ničesar ne dosežemo; drugi so zagovorniki 'tepežkanja' po zadnji plati, saj so prepričani, da takšno ravnanje ne škoduje otroku; spet tretji pravijo, da se najbolje obnese palica oziroma če 'šiba poje,' četrti pa so zagovorniki vzgojne kazni. Vsekakor odraslemu ni potrebno najprej in takoj poseči po kazni, če se otrok neprimerno obnaša. Odrasli moramo znati namesto kazni najprej uporabiti druga vzgojna sredstva, kot so navajanje z zgledi, spodbujanje s pohvalami ali seznanjanje s pogovori. Preprečevanje nekega vedenja s kaznijo pa uporabimo, ko torej niti zgledi, pohvale ali pogovori ne zadostujejo, kljub temu da otrok ve, kje so meje in kakšna so pravila.

Obvladovanje vedenja ali starševska nemoč?

Če je kazen vzgojna, potem je učinkovita, saj pomeni, da se je otrok iz nje nekaj naučil – RAZUME torej, da je bilo njegovo vedenje moralno in družbeno neustrezno ali celo nevarno njemu in okolici.
Če pa otrok ne ve in mu niti ni pojasnjeno, zakaj in zaradi česa je sploh kaznovan, potem je kazen popolnoma neučinkovita in lahko izraža vzgojno nemoč staršev, njihovo nepoznavanje razvojnih in vzgojnih značilnosti otroka, saj ta NI pomanjšan odrasel.

Otrok kazen dojema šele ob določeni starosti

Otrok se mora najprej zavedati lastnega dejanja, da ga je sploh sposoben oceniti. Pogoj, da razume kazen, je tudi, da je seznanjen s pravili in mejami. Otroku morajo biti pravila in meje obnašanja pojasnjena. To je nujno potrebno, saj če želimo, da jih otrok upošteva, jih mora najprej razumeti in če jih ne upošteva, da ve, kaj temu sledi – vzgojna kazen.
Nesmiselno je kaznovati otroka, pri katerem še ni oblikovana zavest lastnega ravnanja.
Seveda to ne pomeni, da otroka ne vzgajamo do 2. leta starosti, ampak gre tu za tako imenovane metode navajanja, kamor uvrščamo zgled, posnemanje, vajo in ponavljanje kot vzgojna sredstva.

Kazen za vse otroke ni enaka

Kazen ne sme in ne more biti enaka za vse otroke nekega starostnega obdobja. Kaj točno učinkuje pri dvoletniku, desetletniku ali najstniku je nemogoče odgovoriti. Ne obstaja namreč neki univerzalni recept, ki bi deloval pri vseh otrocih enako. Potrebno je poznavanje razvojnih in vzgojnih značilnosti dotičnega otroka, da lahko ustrezno postopamo.

Če se odrasli odločimo za kazen, moramo pri tem upoštevati individualne posebnosti otroka, njegovo trenutno zdravstveno in psihično stanje, učinkovitost dosedanjega kaznovanja in se predvsem zavedati, da ne kaznujemo osebnosti, ampak storjeno dejanje. Pri tem ne pozabimo na načelo humanosti, s katerim zagotovimo dostojanstvo otroku in sebi. Neustrezno psihično in fizično kaznovanje namreč ponižuje tako otroka kot tudi odraslega, ki kaznuje. Kazen namreč otroka ne sme ohromiti, ampak ga spodbuditi k pozitivni aktivnosti. Šele takrat je vzgojna in učinkovita.