Monika, kako ste doživljali svoji nosečnosti?

Monika: Nosečnosti sta bili različni, med prvo mi je bilo dosti bolj slabo kot med drugo. Imela sem običajne nosečniške težave. Pred prvo nosečnostjo sem prebrala veliko knjig, pri drugi pa ne več, le tu in tam kakšen forum, če sem imela težave. S športom se nisem ukvarjala, ker sta bili nosečnosti rizični in sem morala veliko počivati.

Kako pa sta potekala poroda?

Monika: Obakrat sem rodila z epiduralno anestezijo, sicer pa sta bila poroda zelo različna, kot dan in noč. Porod z epiduarlno sicer ni porod brez bolečin. Prvič je porod potekal odlično, drugič pa se je vse odvijalo tako hitro, da mi anestezija niti ni dobro prijela.

Zmago, ali ste bili pri porodu prisotni?

Zmago: Obakrat sem bil zraven in moram reči, da mi ni žal, ker je to resnično posebna izkušnja.

Monika: Drugič že točno veš, kaj te čaka, prvič je vse na novo, novi občutki. Drugič je pa drugače. Res je tudi, da je Zmago pri drugem porodu prišel zadnji trenutek, ker sem ga, iskreno povedano, pozabila poklicati, saj se je vse skupaj odvijalo tako hitro.

Kako sta se počutila, ko sta mali štručki prvič stisnila k sebi?

Monika: To je nekaj neopisljivega, prekrasno, prečudovito, tega občutka se res ne da opisati. Otroka nosiš v sebi in potem, ko ga vzameš v naročje, te to bitjece gleda angelsko. Zelo lepo.

Zmago: To je krasno. In ko je človek malo starejši, drugače gleda na to. Vse skupaj bolj ceniš. Prvi kontakt z otrokom je bistveno drugačen, ko je človek bolj zrel.

Življenje se je s prihodom prve dojenčice zagotovo spremenilo. Kako? Se je vajino življenje umirilo ali je ravno nasprotno?

Zmago: Bistveno več časa preživiva doma.

Monika: Spremeni se predvsem življenje ženske, moškega bolj malo, iskreno. Sploh če se nekdo od partnerjev odloči za kariero.

Zmago: Tako pač je. Poklic je tak, da ni vezan na 48- oziroma 36-urni delavnik. Hvala bogu, da ni tako, ker drugače bi bilo vse skupaj težje, kot je, na žalost, marsikomu v Sloveniji. Vedno nekaj plačaš za to, da nekaj dobiš. Če želiš otrokom in družini nuditi ugodno bivanje, potem je treba marsikaj žrtvovati.

Kako vzgajata hčerki? Katere vrednote spoštujeta vidva in jih privzgajata tudi otrokoma?

Zmago: Predvsem je treba vedeti, da otroci niso partnerji, ampak otroci, to niso majhni odrasli. Mala glava, mala pamet. Treba je imeti kar trdo roko. Včasih je treba biti tudi strog, včasih je zdravo dati tudi eno po riti. Predvsem jih učiva, da ne bi lagali, da ne bi počeli neumnosti. Sicer vem, da jih bosta, vendar da jih ne bi preveč, da so te neumnosti v normalnih mejah. In da bi se čim več naučili, ker znanja ti nihče nikoli ne more vzeti.

Koga bolj ubogata?

Monika: Očija, ker je premalo doma, in ko pride, ga ubogata v vsem.

Zmago: Ja, to je res. Takrat potem poskušata biti več časa z menoj in me poslušata. Čeprav jaz mislim, da tudi tebe ubogata.

Monika: Tudi ja. Sama sem vedno z njima in imamo red, je treba za seboj pospravljati. Ko je doma oči, se dogaja 'druga pesem'.

Zmago: Oči daje malo potuhe.

Ali obe hčerki hodita v vrtec?

Zmago: Ja in prav je, da hodita v vrtec. Menim, da je slabo za tiste, ki ostajajo doma ali pri babicah, ker se ti otroci prepozno socializirajo, odmaknjeni so in se teže vklopijo v družbo. Čim prej jih je treba naučiti 'plavati', tudi v množici.