Mimo tega, da sem postala drug človek. Drugačna ženska me gleda iz ogledala in drugačna zre vanjo. Moje omare so prazne. Nekoč so bile polne mask. Maska za službo, maska za kavico in maska za trgovino, pa hobije in igro … Le v posteljo sem šla brez nje. Pa še takrat sem se stisnila v klobčič in si želela, da bi se razblinila. A sanje so prinesle nov dan in novo masko. Pozabila sem že, kakšen je občutek biti jaz. Kako se je pristno smejati in kako je, ko si zares vesel. Ti občutki so bili nekje globoko v meni zakopani že leta.

Dogodek, ko se ti odvrti del življenja pred očmi. Ko se ne zgodi nič, a veš, da bi se lahko končalo drugače, hujše. Ko se ti noge tresejo in pol ure ne veš, kje jih imaš. To te malo strezni. Ugotovim, kaj vse imam, a se smilim sama sebi. Kako bogata sem, a tega ne vidim. Prvi korak k moji ozdravitvi.

Pogovor. V kozarec mi je nalito čisto vino in vsa resnica je pred menoj. Moja glava je odprta in vanjo se vsuje plaz informacij in kritik. Kako lahko razmišljam tako sebično. Samo jaz, jaz, jaz …koliko vsega mi je danega, a tega ne cenim. In zakaj se pravzaprav smilim sama sebi? Jecljam, ker nimam pravega odgovora. Postavljena sem pred zid in nikamor ne morem. Mrcvarjenje se nadaljuje. Zakaj? Zakaj je potrebno smiljenje sami sebi? Zahtevani so odgovori, a jih nimam. In v glavi mi zadoni stavek: "Ko občutiš večno bolečino, takrat imaš vso pravico smiliti se sama sebi in drugim." Le kaj je večna bolečina? Smrt otroka. Zaprem oči in pomislim na svojo malo punčko, ki mirno spi v posteljici, medtem ko objema medvedka.

Res je, imam vse. Nekaj se je v meni premaknilo. Vzravnala sem se.  Sanjam, česar si do sedaj nisem upala. Razpela sem krila. Postala sem metulj, moj kokon je počil in poletela sem pod nebo. Maske sem odvrgla, ne potrebujem jih več. Imam svoj jaz, imam svoj interes. V mojem slovarju se je pojavila nova beseda: moj ego. Če hočem, da so ljudje okoli mene srečni, moram biti jaz srečna. In če hočem biti srečna, moram biti egoistična - seveda v mejah normale.

Januar 2012. Še vedno sedim in vam pripovedujem zgodbo o preobrazbi. Če sem zmogla jaz, zmorete tudi vi. In zmaga, o kateri sem pisala prej? Zmagala sem, ker sem se začela imeti rada. Začela sem se poslušati in se upoštevati, predvsem pa spoštovati. In kot sedaj rada v šali dodam: Dolgo časa sem bila siva miška, sedaj sem raje črna mačka!