Najraje sem se igrala trgovino, frizerski salon, šolo, gostilno in še kaj bi se našlo. Spomnim se, da se nikoli nisem želela igrati družine, ker mi je šlo res neverjetno na živce, da sem samo zato, ker sem bila punca, morala, logično, biti mama. S čimer načelno ne bi bilo nič narobe, če bi to ostala enostarševska družina in bi bilo potem vse tako, kot bi jaz želela. Tako pa mi je šlo strašno na živce, ker se je vedno našel še kakšen očka, ki mi je ves čas ukazoval, kaj naj delam. Res nisem prenesla, da mi je en zoprn mulc, čeprav v igri, ukazoval, naj skuham kosilo, pospravim posodo, stanovanje, zlikam perilo, pazim na otroke … on pa nič. Tako ali tako sem uničila celo igro, ker nisem hotela narediti vsega, kar se je ˝trenutni očka˝ izmislil. Na koncu je bilo vedno tako, da sem mu zabrusila nazaj, naj si kar sam kuha kosilo, pospravlja stanovanje in pere perilo in da jaz nisem za to njegova žena, da bom delala namesto njega, med tem ko bo on užival. Da ne omenjam, kako grozno je bilo šele, če te je doletela vloga otroka. Potem si bil pa res ubogi, ker otrok pa mora ubogati in narediti vse, kar rečeta mama in oče. Še dobro, da nisem bila prav pogosto otrok.

"Opazila sem, da so na seznamu šolskih potrebščin navedene določene barvice, zvezki in nekatere druge potrebščine. Ker so dražje, me zanima, ali moram res kupiti navedene znamke?" sprašuje bralka.

Kaj naj rečem, te družinske, patriarhalno usmerjene igrice mi že v otroštvu niso preveč dišale. Bolj so mi bile všeč igre, pri katerih smo bile tudi punce lahko glavne. In tako smo se potem v nedogled igrali trgovine, frizerske salone, šole in podobno. Mogoče bi se čisto z veseljem šla tudi družino, če bi le uvedli malo več enakopravnosti v to našo otroško družino.

Kako šolarju zagotovimo funkcionalen delovni kotiček?

In še nekaj je po mojem mnenju zanimivo. Kako smo bili včasih otroci skromnejši. Ko te je kdo vprašal, kaj boš, ko boš velik, si kot iz topa izstrelil, da boš frizerka ali pa prodajalka, mogoče učiteljica, pri fantkih so bili običajno v igri policisti, gasilci, tudi kmet je bil zaželen poklic. Danes pa bi bili vsi radi odvetniki, zdravniki, arhitekti in seveda direktorji. Kje so ostale frizerke in trgovke pa kmetje in policisti? Kaj je s tem narobe? No, saj kakšni skromni posamezniki so še vedno zadovoljni s tem. Ampak večina pa s tem danes ni več zadovoljna. Le kam bi prišli, če bi bili vsi pravniki, zdravniki in direktorji?