Ne izide se vsem parom. Žal. Razlogi za težave, ki se lahko na koncu zrcalijo celo v odhodu oziroma ločitvi, so različni. Vse večkrat, prevečkrat pa se kot razlog navaja partnerjevo prevaro. Psihoterapevtka dr. Veronika Seles pravi, da beseda nezvestoba po definiciji pomeni prekinitev zaupanja, pojavi pa se, ko ''eden od partnerjev v odnosu verjame, da je obljuba zvestobe še vedno v veljavi, drugi pa jo krši''. Prav zato je možno, da imate afero, ne da bi imeli seks – največja izdajstva se včasih zgodijo brez enega samega dotika.

Iskanju pomena in vzrokov zvestobe je dr. Veronika Seles v knjigi Nezvestoba posvetila precej strani, enako tudi zdravljenju in vzpostavljanju zaupanja. Če pa so v razmerju tudi otroci, to lahko bistveno spremeni situacijo. Če moški in ženska nimata otrok, gresta po prevari – v kolikor ugotovita, da ne moreta premostiti težav in vzpostaviti vnovičnega zaupanja – vsak svojo pot. ''Pari z otroki pa ne bodo nikoli več povsem brez obveznosti. Zaradi otrok bodo skozi življenje še naprej morali komunicirati in se udeleževati posebnih dogodkov in praznovanj. Starši, ki prestanejo bolečino svojega propadlega zakona, se ne ukvarjajo le z lastno bolečino in izgubo, ampak se čutijo odgovorne tudi za bolečino in izgubo, ki jo doživljajo njihovi otroci,'' piše dr. Selesova.

Je prav, da otrokom povemo, da se ločujemo zaradi nezvestobe?

Razlog nezvestoba ali afera je povsem prelahko navesti za razlog ločitve. Največkrat (ne pa vedno!) je namreč nezvestoba posledica drugih nepredelanih in izjemno bolečih stvari znotraj odnosa in v številnih primerih niti odrasli ne vedo, zakaj v bistvu se sploh razhajajo ali zakaj do nezvestobe pride. Menim, da se otrokom kot vsem drugim reče, da se dva ne ljubita več, kot bi se dva, ki sta skupaj, lahko ali morala.

Kako pravzaprav povemo otroku, da mamica in očka ne bosta več živela skupaj?

To se pove glede na starost primeren način. Najbolje pa je, da odločitev starši povesdo skupaj, in to brez obtoževanj. Pomembno pa je tudi zagotovilo, da otroci niso nič krivi in da ne morejo storiti prav ničesar, da bi lahko stvar spremenili. Starši smo tisti, ki za otroke skrbimo in poskrbimo ter ne otroci za nas.

Kako otroku dopovedati, da ni kriv za ločitev, in ga pomiriti in poskrbeti, da do partnerja, pri katerem ne bo živel, ne bo gojil negativnih čustev, če pa se sami čutimo prevarane, smo jezni?

Zapomniti si je treba, da partner ni enako starš! To sta dva ločena sistema in najbolj pomembno je, da ju ločimo ne glede na našo bolečino in prizadetost, kajti na koncu bomo v nasprotnem primeru, če o partnerju otroku slabo govorimo, dobili jezo nazaj, in to od otrok, kajti takrat neposredno prizadenemo prav njih.

Psihoterapevtka dr. Veronika Seles še dodaja, da v zakomu nikakor ne vztrajajte za vsako ceno.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na