"Družina je iz vasi blizu Ljubljane. Živela je na kmetiji, kjer se je oskrbovala sama. Oče je pri delu v gozdu izgubil življenje v nesreči, tako je družina ostala brez finančnega stebra, mama pa brez partnerja. Mama se je v hudi socialno finančni stiski obrnila na nas, saj ni zmogla sama pokrivati stroškov, ni se znašla med vsemi obveznostmi. Ob izgubi očeta je hudo trpela tudi mladoletna hčerka, ki je začela kazati znake bolezni psihosomatskega izvora. Z našo pomočjo se je z zbranimi sredstvi začela postavljati na noge. To jih je razbremenilo dolgov, lahko so si uredili hišo oziroma spodoben dom, mama, ki je bila prej gospodinja, pa je začela z razvijanjem hobija tudi dodatno služiti. Sčasoma ji je z veliko vloženega truda hobi postal dodaten vir zaslužka. Družino smo vključili tudi v ostale dejavnosti, obiskovala je družinske vikende, ki so zelo pripomogli pri širjenju socialne mreže. Hčerka je v druženju z otroki okrepila svojo samozavest, trenira ples in nima več psihosomatsko povezanih bolezenskih znakov, izboljšal se ji je učni uspeh."

Zgoraj je resnična zgodba projekta Verige dobrih ljudi. In zdaj statistika: pod pragom revščine še vedno živi približno 268.000 Slovencev. Med vsemi 268.000 osebami, živečimi z dohodki, nižjimi od praga tveganja revščine, je 45.000 mladoletnih otrok. Oziroma 11,7 odstotka vseh slovenskih otrok. Oziroma vsak osmi slovenski otrok. Se pravi – od desetih otrok vsaj eden.

Torej, na kupu je deset otrok. Igrajo se na šolskem igrišču. Na videz brezskrbno. Ampak vsaj eden od njih zjutraj ni dobil zajtrka. Mamica ni imela denarja, da bi kupila hrano. Doma nimajo hrane. Čeprav mamica skriva stisko pred njim, jo vidi. Jo pozna, čuti, občuti. In sanja. O polnem hladilniku. Verjetno še bolj srčno o brezskrbni, nasmejani mamici. Navzven ni videti nič narobe. Žalosti, stiske in solz ne pokaže. Skriva jih.

Ob besedi revščina večina še vedno pomisli na zunanji videz. "Pričakujemo, da so revni ljudje raztrgani, umazani in neurejeni. Ampak ni več tako. Navzven so povsem običajni, vendar vse manj komunicirajo, izogibajo se druženju s sodelavci, s sosesko. Izključujejo se in se vse bolj zapirajo tako vase kot v stanovanja. Ob tem pa duševno in pogosto tudi fizično obolevajo. Ne zmorejo več dobrih odnosov niti znotraj družine, niti z otroki. To pa hkrati pomeni, da so obloženi tudi s strahom pred rubeži, ker ne zmorejo rednih plačil osnovnih obveznosti in preživetja. V ogromno primerih niti dodatnega ali osnovnega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da čeprav so bolni, ne gredo niti k zdravniku," so razložili pri projektu Veriga dobrih ljudi.

"Ljudje, ki na svoji koži občutijo revščino in njene posledice, doživljajo velike stiske, ki pa niso vedno samo finančne. Najtežje si priznajo, da so v stiski in da ne zmorejo sami naprej. Nato prosijo za pomoč, pri reševanju težav pa se pokaže, da ne znajo več uporabiti osnovnih znanj in ohromijo. Ob tem občutijo sram in velikokrat svoje situacijo minimizirajo, češ da je gotovo še več takih, ki so v še težjih situacijah, kot so sami. Zaradi stisk, v katerih so, se umikajo od okolice in tako pogosto izgubijo svojo socialno mrežo. Upade jim samozavest, poglabljajo se duševne stiske," so pojasnili.

In kako revščino doživljajo najmlajši? "Otroci so izjemno dojemljivi, zato je pred njimi težko skriti družinske razmere. Tisti, ki živijo v pomanjkanju, pogosto razvijejo močne obrambne mehanizme za spopadanje z okoliščinami. Njihove stiske se kažejo tudi v slabšem učnem uspehu, motnjah koncentracije, znižani samopodobi in psihosomatskih obolenjih. Tudi otroci se zaradi občutka sramu pogosto odmaknejo od sovrstnikov, saj so velikokrat tudi žrtve zasmehovanja," so opozorili.

Država pomaga. Pomagajte tudi vi, če le lahko

Država pomaga – ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v letu 2019 za transferje posameznikom in gospodinjstvom namenja 1,249 milijarde evrov. Gre za otroške dodatke, štipendije, subvencije malic in kosil, subvencije vrtca, subvencije stanarine, varstvene dodatke, redno in izredno denarno socialno pomoč ... V okviru Operativnega programa za materialno pomoč najbolj ogroženim so nabavili tudi več kot štiri tone živil, ki jih v obliki paketov socialno ogroženim delita Rdeči križ in Slovenska karitas.

Brez državne pomoči bi bila stopnja revščine 23,4 odstotna. Zdaj je 13,3 odstotna – vseeno je reven vsaj vsak osmi Slovenec. In vsak se lahko hitro znajde v njihovi koži. Na ministrstvu za delo svetujejo ljudem, ki se znajdejo v stiski, naj se obrnejo na center za socialno delo, kjer jim bodo predstavili vse oblike pomoči in jim pomagali pri njihovi uveljavitvi oziroma pri reševanju njihove socialne stiske. "Imamo različne transferje; morda bi med njimi omenili denarno socialno pomoč, ki trenutno za samsko osebo brez premoženja in prihodkov znaša 400,2 evra," so poudarili.

Podpirajo tudi programe, namenjene preprečevanju in reševanju socialnih stisk posameznih ranljivih skupin prebivalstva tudi na področju dela z otroki in mladostniki, ki so prikrajšani za primerno družinsko življenje, in mladostniki s težavami v odraščanju. V letih 2018–2020 sofinancirajo 26 programov, in sicer 11 izvajalcev vsebin centrov za družine in 15 programov psihosocialne pomoči otrokom in mladostnikom oziroma njihovim družinam. "Skrb za zdrav razvoj naše mlade generacije predstavlja skrb za vso družbo. Učinki preventivnih aktivnosti se kažejo na dolgi rok, ob tem pa velja posebej izpostaviti, da pozitivno duševno zdravje in vzpostavitev zdravega okolja za naše otroke in mladostnike predstavlja pomemben varovalni dejavnik zdravega razvoja tako za otroke, mladostnike kot družbo v celoti," so prepričani.

Vsak – tudi vi – se lahko znajde v stiskah in revščini. Ni treba veliko. V Sloveniji je na žalost še vedno prisotna stigma: biti reven pomeni biti nesposoben tako za delo kot za ohranjanje urejenega življenja. "Pa ni res. Pomembno je, da ljudje opazijo človeka v stiski in da mu prisluhnejo ali da ga usmerijo naprej na pristojne institucije ali organizacije," pravijo pri Verigi dobrih ljudi.

In vsak – tudi vi – lahko postane člen v verigi. Pomemben člen. Vsak – tudi vi – šteje. Da bo veriga dolga, vse daljša. Močnejša. Da niti eden otrok ne bo šel v šolo več lačen in da se bo v vse domove naselil smeh. Tisti brezskrben. Iskren. Otroški.