''Bistveni napredek v čustvenem razvoju otroka predstavlja nadzor nad izražanjem negativnih čustev. Tri- do štiriletni otroci še ne razumejo razlike med izraženim in doživetim čustvom, kar se pri pet- do šestletnikih že spremeni. Že v zgodnjem otroštvu (do vstopa v šolo) so otroci sposobni nadzorovati svoje čustveno izražanje, se tudi zavedajo, da lahko čustva prikrivajo in jih obdržijo le zase. Šolski otroci zmorejo razumeti, zakaj so jezni ali žalostni, hkrati zmorejo predvideti, kako se bodo odzvali in svoje odzivanje prilagoditi socialni situaciji,'' pravi naša sogovornica, psihologinja Blanka Colnerič.

Strah, jeza, žalost … kaj čutijo otroci?

Pri otrocih je včasih težko ugotoviti, kaj čutijo, posebej pri mlajših, kjer besedno izražanje še ni docela razvito, ali pri tistih bolj introvertiranih, ki o svojih občutkih težje govorijo. Pogosto lahko na podlagi vedenjskih odzivov napačno presodimo o otrokovih čustvih. Pogovor o smrti (na primer domače živali) je priložnost, da nam otrok zaupa svoje strahove, kar je nadalje temelj za pogovor o boleči smrti bližnje osebe, kadar do nje pride.

Je rušenje kock ali preigravanje pogreba odražanje otrokovih strahov?

Psihologinja Colnerič pravi, da otrokovi strahovi niso vedno ubesedeni. ''Igra je otrokova resna aktivnost, eden osnovnih načinov uravnavanja čustev. Nekateri otroci izražajo jezo z neprestanim rušenjem stolpov iz kock, drugi rišejo, pojejo pesmice, preigravajo pogreb ali druge dogodke, ki so se jim vtisnili v spomin. Priporočljivo je, da različno igralno dejavnost podpremo brez vmešavanja, kot tihi opazovalci, ki smo otroku na razpolago, če morebitne vsebine v igri privedejo do potrebe po pogovoru.

Je prav, da nas odrasle vidijo jokati, žalovati?

Jok je naravni izraz žalosti, povsem razumljiv, tako pri otrocih kot odraslih. Številni odrasli so mnenja, da je jok treba pred otrokom skriti. V tem primeru se otroci lahko sprašujejo, če smo zares žalostni, saj v zgodnjih obdobjih namreč čustvenega izražanja in doživljanja še ne razlikujejo in z žalostjo večinoma neločljivo povezujejo jok. Sprašujejo se tudi ali je prav, da so žalostni oni. Če nam je jokati neprijetno, je dobro, da poiščemo drug način, na katerega izrazimo našo žalost ob izgubi. Ko umre nekdo nam bližnji, so misli lahko zelo težke, a pogovor o umrlem lahko ublaži občutja žalosti. Skupno žalovanje otroku daje občutek varnosti in gotovosti. Pomaga, če smo blizu ljudi, ki jih imamo radi, prav pa je tudi, da si vzamemo čas zase, če želimo biti nekaj časa sami.

Preberite si ganljivo zgodbo o družini, ki jo je pretresla velika tragedija.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na