Čeprav se za naše otroke trudimo na vse pretege, pa smo redko kdaj lahko popolnoma prepričani, da smo dobro opravili. Dober starš se namreč vedno sprašuje, če je naredil vse, kar je v njegovi moči.

Vzgojne težnje po besedah Vesne Lotrič, pedagoginje s Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana, delimo na tri smeri.

Včasih je bila vzgoja trda...

Kako so vzgajali včasih? Vzgoja je bila trda, starš pa absolutna avtoriteta. V takšni vzgoji prevladuje enosmerna komunikacija. Potrebe, mnenja in želje otrok so zatirane, želeno ravnanje otroka pa se dosega s prisilnimi vzgojnimi ukrepi, pretepanjem, poniževanjem, zasmehovanjem, zastraševanjem. Vse to privede do hladne emocionalne klime.

Pa danes?

Danes čedalje bolj prevladuje tako imenovana vsedopuščajoča ali laissez-faire vzgoja, kar v slovenskem prevodu pomeni: „Pusti, da gredo stvari po svoje.“ V takšni mehki družini so zahteve do otroka zelo nizke, veliko je popuščanja in neodgovornosti. Komunikacija je zmedena dvoumna, od otroka pa se pričakuje, da sam ugotovi, kaj je zanj primerno, ustrezno, pravilno in kaj starš od njega pričakuje. Otrok zato počne, kar se mu zahoče, saj mu je vse prepuščeno, ali pa se meje in pravila v takšni družini konstantno spreminjajo – danes je otrok za neko obnašanje pohvaljen, jutri pa kaznovan. Posledično zaradi takšnega načina vzgajanja vlada kaos na otrokovem čustvenem in psihičnem področju.

Ko doma vlada demokracija...

Tretji stil vzgoje, ki je v praksi najtežje izvedljiv, je demokratična vzgoja. Najtežje ga je izvajati zato, ker mora biti odrasle osebnostno zrel, imeti pri sebi jasno zastavljene meje in pravila ter biti vešč v sporazumevanju, saj je vzgoja permanentna komunikacija. Starši, ki sledijo temu stilu vzgajanja, otroku predstavljajo pozitiven zgled in zdravo avtoriteto, saj ta temelji na osebnosti, znanju in izkušnjah, ne pa na sankcijah. 

To ne pomeni, da starš ni strog – seveda je. Zahteven je tako do sebe kot do otroka, hkrati pa spoštljiv in občutljiv za želje otroka, njegove potrebe, mnenja in predloge, kar pripomore k ugodni emocionalni klimi. Demokratična vzgoja je tudi vzgoja za odgovornost. Gre za obojestransko zavedanju o pravicah, dolžnostih in odgovornostih. Otroku so pravila in meje obnašanja pojasnjena. To je nujno potrebno, saj če želimo, da jih otrok upošteva, jih mora najprej razumeti in če jih ne upošteva, da ve, kaj temu sledi – vzgojna kazen

Danes pa še kar iščemo čudežni recept

Univerzalnega recepta za optimalno vzgojo ni, saj je razvoj vsakega izmed nas odvisen vzgoje in socializacije, dednih zasnov in lastne aktivnosti. Vsi smo edinstveni, kar pomeni, da neko vzgojno postopanje, ki učinkuje pri enem otroku, mogoče ne bo učinkovalo tudi pri drugem.

Vzgoja z represijo ne obrodi sadov. Tudi mi odrasli ne želimo, da naši nadrejeni in sodelavci stalno kričijo na nas, nas ponižujejo, zasmehujejo ali pa z nami celo fizično obračunavajo. Takšno okolje nam ne daje občutka varnosti in sprejetosti. In tudi otrok se ne more, če živi v takšnem okolju, optimalno razvijati na čustvenem, mentalnem in socialnem področju.

Prav tako ne gre zagovarjati druge skrajnosti – popolne svobode. 'Otrok naj torej sam počne, kar želi, naj sam ugotovi, kaj je prav in kaj narobe...' Tudi takšna 'naravna vzgoja' ne pripomore k zdravemu razvoju osebnosti, ampak v vzgojni zanemarjenosti, razvajenosti in nesamostojnosti.

Avtoriteta in meje so pomembne

Čeprav otrok tega ne pokaže, pa si avtoritete želi in jo potrebuje. Otrok ni pomanjšan odrasel, ampak je zaradi svoje nebogljenosti in pomanjkanja izkušenj dolgotrajno življenjsko odvisen od odraslih. Preteči mora veliko časa, da se osamosvoji in odleti iz primarnega gnezda.

Prav tako otrok potrebuje meje, ki mu jih postavimo odrasli, saj mu v postopnem spoznavanju sveta nudijo varnost. Ravno postavljanje meja pomeni aktivno vzgajanje, saj otroka usposabljamo za življenje in ob tem upoštevamo njegove potrebe in razvojne značilnosti.

Če je primerni družini prevladovalo spoštljivo, ljubeče in spodbudno ozračje, če so nam bili starši pozitiven zgled in nas vzgojili v odgovorne in kritične posameznike, so nam dali čudovito popotnico za življenje.