Za njo je šest neuspelih poskusov umetne oploditve in vsakič so jo preplavila srce parajoča čustva. ''Ko sem šla na prvega, nisem mislila, da gre lahko kaj narobe. Prepričana sem bila, da bo uspelo v prvo. Pa ni. Prvo razočaranje je bilo, ko je doktor ultrazvočno pogledal, koliko jajčec se je odzvalo na hormonsko stimulacijo. Tik pred pregledom je rekel: 'Pričakujem, da jih bo okoli 20.' Nekaj sekund pozneje pa: 'Na desni strani … je eden … na levi pa ... nobeden.' Ko sem prišla domov, sem jokala kot dež. Več ur skupaj … Mož ni vedel, kako naj me potolaži,'' razlaga Katarina Venturini in dodaja, da je bilo vsakič znova eno jajčece in tako so upanje vedno stavili na tega enega. ''Težko je. Odštevaš dneve, si daješ (lažno) upanje, ko nekaj začutiš v trebuhu, se tolažiš, da je to dober znak, v bistvu pa ves čas razmišljaš: bo uspelo, ne bo uspelo, mora uspeti … dokler ne dobiš menstruacije. Potem nastopi žalost. In obtoževanje. Sebe. In partnerja. Potem mine nekaj časa. Pozabiš, kako boleče je bilo vse skupaj, in se znova odpraviš po tej poti.''

Leta poskusov so za partnerski odnos težka preizkušnja. Par je na trnih, hrepeni, upa, žaluje in zelo hitro se v odnos prikradejo tudi nesporazumi, obtoževanja, nerazumevanje, prehitro sklepanje ... Katarina ne skriva, da je bilo tudi njej in možu težko, toda zagotavlja, kjer je ljubezen, ta premaga vse. Prijatelje in družine nista želela obremenjevati s svojimi zadevami, zato o poskusih zanositve nista veliko govorila. Seveda pa so čutili, da jima ni lahko, a niso drezali v to temo.

V družbi novopečenih družin, ko je na cesti videla mlado družino ali nosečnico, jo je stiskalo pri srcu. ''Po šestem poskusu sem se predala. Bila sem tako utrujena od poskušanja, da nisem več zmogla. Vedela sem, da moje srce ne bi preživelo, če se ne sprijaznim z dejstvom, da v najinem zakonu ne bo otrok. In sem se počasi 'sprijaznjevala','' pravi 44-letnica.

A na njena vrata je potrkal žarek sreče, veselja. Po letih in letih čakanja na čarobni plus na nosečniškem testu je prišel mali čudež: Mark. Ali je sploh verjela, da se ji to zares dogaja, ko je na ultrazvočnih pregledih opazovala razvoj in rast malega bitja? ''Na začetku nisem verjela, da bom tega otroka donosila. Moja ginekologinja dr. Vida Dimnik mi je rekla tako: 'Razmišljali bova dan po dan.'" Njene beseda je vzela za svete in tako je živela iz dneva v dan.

Na začetku ji je bilo slabo dan in noč, zato ni imela druge izbire, kot da počiva. ''Hvala bogu je bilo to čez poletje, ko v plesni šoli ni veliko dela. Jeseni, ko se je slabost unesla in sem začela učiti tečaje, pa so se začele komplikacije in sem bila primorana počivati.''

Nikoli ne bo pozabila trenutka, ko je prvič zagledala svojega tako težko pričakovanega otročka. ''Najlepši otrok na svetu, jaz pa najsrečnejša mama na tem planetu.'' Končno je lahko 'zaplesala' tudi v materinski svet. Ob Marku je spoznala, da se stvari zgodijo, če so ti namenjene. ''V tem hitrem tempu življenja in v času, ko vse dobimo in dosežemo z delovanjem, zmotno mislimo, da tudi otrok pride takrat, ko mi mislimo, da je pravi čas. A žal o teh stvareh ne odločamo mi in naš um. Ampak narava, bog, usoda ali kakorkoli bi to poimenovali. Ne glede na to, ali me (in naši partnerji) mislimo pozitivno, jemo zdravo hrano, pijemo vodo iz steklene embalaže, gremo na terapijo ali več terapij, gremo na dopust … ali pa nič od tega, otrok bo prišel, če je taka Njegova volja,'' polaga modre besede na srce ženskam, ki stopajo po takšni poti, kot je pred leti tudi sama, in si srčno želijo, da bi nekega dne v porodnišnici zaslišale jok svojega dojenčka.